Objave

Misliti odgovornost: Pregibanje pripovedi: Kakšen jezik govorijo muzejske zbirke in sodni spisi?

Objavil: Rok Dežman, 23.2.2022 ob 9:59

Kategorije: Zapisi z dogodkov

Desetega novembra se je v Trubarjevi hiši literature odvil drugi iz tridelnega cikla pogovorov Misliti odgovornost z naslovom Pregibanje pripovedi: Kakšen jezik govorijo muzejske zbirke in sodni spisi? Tokratna moderatorka, Ana Svetel, je vodila pogovor med zgodovinarko Matejo Rataj iz ZRC SAZU-ja, avtorico knjige Svastika na pokopališkem zidu, ter etnologinjo in kulturno antropologinjo ter umetnostno zgodovinarko Meto Kordiš, višjo kustosinjo Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije.

Sogovornici sta spregovorili o vpletanju pripovedi v svoje delo, o njeni vlogi, jeziku ter sami povednosti različnih virov, ki jih proučujeta. Mediatorka ju je spretno vodila skozi celoten ustvarjalni proces, da sta z nami delili potankosti o njegovem snovanju vse od praznega začetka do končne kritike.

Meta Kordiš nam je najprej zaupala, da je proces ustvarjanja razstave v Bankariumu začela z Excelovo tabelo, kjer je zbrala vse podatke, ki naj bi jih obdelala. Ob tem je ustvarjala pregledno hierarhijo pomenov, ki ji je omogočila izris določenih poudarkov ter grupiranje informacij v posamezne kategorije; finančno opismenovanje, finančne institucije in bančne prakse. Mateja Rataj je po drugi strani na vire na temo hitlerizma naletela po naključju in se nato odločila za njihovo analizo in predstavitev. Obe sta nadaljevali z razvrščanjem in kategorizacijo gradiv, da bi ju tako kar najbolje razumeli in pripravili na nadaljnjo obravnavo. Določene vire sta bili primorani odstraniti oziroma izpustiti iz analize. Pri postopku izbire tistih, ki sta jih vključili, sta se sogovornici strinjali, da gre za (vsaj do neke mere) subjektiven proces odločanja. Določeni predmeti ali spisi so se jima zdeli bolj primerni ali pomembni, da se z njimi vzpostavi končna slika, podoba celotne zgodbe. V primeru ustvarjanja muzejske razstave so imeli prednost predvsem predmeti, ki so bili bolj raziskani in so bili zatorej nosilci več informacij in imeli večjo muzejsko vrednost. Po drugi strani je šlo pri izboru kazenskih spisov bolj za njihovo povednost ter umestitev te v širši kontekst. Za to, kar nam lahko opis nekega dogodka ali vedenja posameznika pove o mentaliteti določenega časa in vrednotah ter prepričanjih določenih socialnih razredov.

Ob inkorporaciji različnih virov v bodisi narativno pripoved bodisi razstavo eksponatov sta sogovornici iskali naravno ravnovesje, ki bi bralca ali obiskovalca vljudno vodilo in bogatilo z zadostno količino zanimivih informacij. Ob tem sta se želeli izogniti padcu v stereotipe »dolgočasnega muzeja« ali »suhoparnega zgodovinopisja«. Zadnje je še posebej poudarjala Mateja Rataj, ki se ji zdi razširjenost tega pojava v slovenski stroki ter njihovih produktih za širšo javnost problematična, saj ljudem ne predstavlja zgodovine na dostopen način. V svojem pisanju se je sama izogibala nasičenosti z dobesednimi navedki ter uporabi preveč strokovnih terminov, ponavljanja in okolišenja. Priznala je, da čedalje manj ločuje med publicističnim in strokovnim jezikom ter da se ji zdi dobra pripoved, ki ustvarja koherentno vsebino, ključnega oziroma največjega pomena. V Svastiki na pokopališkem zidu je želela ljudem na razumljiv in plastičen način ponazoriti »duh takratnega časa« ter aktualizirati temo nepovezanosti naroda in slovenskega prostora. To je dosegla z inkorporacijo časopisnih člankov, kazenskih poročil in osebnih pisem, ki so podpirala njeno pisanje, celoten proces pa je opisala kot »intuitivno vijuganje, ples skozi vire«. Tudi Meta Kordiš je v svoje delo vključevala različna gradiva. Vse predmete je z ekipo podrobno opisala v katalogu, v sami razstavi pa so se odločili tudi za vključitev zemljevidov, slik in kratkih besedil, ki so različne elemente opisali na dovolj jedrnat in smiseln način. Zaradi vizualne narave razstave je bilo v tej fazi ključno tudi znanje grafičnega oblikovalca ter novinarsko in marketinško znanje, ki je celotno gmoto informacij ustrezno oblikovalo in pripravilo na »konzumacijo«. Želeli so orisati tudi kontekst, ki ga predmeti sami ne izražajo, a je ključen za razumevanje njihovega pomena. Dober primer ponazoritve neverbalnega in nedirektno izraženega so bile ilustracije, ki so jih dodali. Tudi njihovo delo je stremelo k poljudnosti, a hkrati h natančnosti in strokovnosti.

Sogovornici sta spregovorili tudi o vpletanju življenjskih zgodb posameznikov v svoje kreacije in etični odgovornosti, ki jo to početje nosi. V Bankariumu sicer niso slikali specifičnih zgodb, so pa predstavili pomembne bančne osebnosti skozi zgodovino. Držali so se vodila, da so izpostavljali dele njihovega življenja, ki so bili dokazljivi, preverjeni in predvsem relevantni. Osebno noto vedno znova v muzej vnašajo tudi upokojeni bančni uslužbenci, ki so jih izurili za vodenje, da lahko obiskovalce popeljejo skozi razstavo tudi preko lastnih izkušenj. Temu nasprotno celotna monografija Svastika na pokopališkem zidu bazira na osebnih zgodbah posameznih deviantnežev. Avtorica se je po njenih besedah posluževala tako imenovanega »zgodovinskega trasha« ali »anomalij« ter v njih iskala informacije, ki so ji pomagale pri ustvarjanju širše slike. Zgodbe posameznikov je ilustrativno vpletla v naracijo, ki je zaobjela večjo tematiko. Ob tem se je srečevala s premislekom o primernosti izpostavljanja spominov na preminule ljudi in poudarila je, da jim z razlago konteksta in zgodovinskih okoliščin »incidenta« na nek način vrača dostojanstvo. Ne gre torej za etično razgaljanje posameznikov, temveč ravno nasprotno –  družine, ki nosijo brazgotine stigmatizacije prestopnikov z družbenega roba z znanstveno pojasnitvijo osvobaja bremena in pojasnjuje njihove razloge za dotična dejanja. Avtoricama je torej ključno poudarjanje kompleksnosti konteksta, ki je zgodbe smiselno razlagal in umeščal v narativno tkivo ter se s tem izognil spornosti, ki bi jo lahko sprožilo nerazumevanje površno izpostavljenih virov.

Celoten dogodek je potekal v hibridni obliki z mediatorko in eno od sogovornic prisotnima v živo in drugo na Zoom-u. To je dogodek zanimivo zaznamovalo, saj so občinstvo in organizatorji posvečali veliko pozornosti tehnični strani dogodka – prisotno je bilo veliko šumov, neuravnovešena dinamika glasnosti govorcev in časovni zamik slike ali zvoka. Vse to je vplivalo tudi na dinamiko v pogovoru in na večjo strpnost med sogovornicama, ki sta paralelno odgovarjali na ista vprašanja ter se šele proti koncu dogodka začeli pogovarjati tudi med sabo, kar je odprlo diskusijo in ponudilo gledalcem možnost za vključitev v pogovor.

Poročilo je napisala: Vesna Petrič

Dogodek je potekal v okviru cikla pogovorov: Misliti odgovornost. Posnetek z dogodka je dostopen na Facebook strani Trubarjeve hiše literature.