Objave

Misliti odgovornost: Identitete na prepihu: O migracijah in identitetah

Objavil: Rok Dežman, 14.3.2022 ob 18:30

Kategorije: Zapisi z dogodkov

Desetega decembra se je v Trubarjevi hiši literature odvil še zadnji iz tridelnega cikla pogovorov Misliti odgovornost z naslovom Identitete na prepihu: O migracijah in identitetah. Zaradi slabe epidemiološke slike je potekal preko Zoom-a, brez fizično prisotne publike, kar je pripomoglo k intimnemu vzdušju, ki so ga odstirale osebne zgodbe. Za popestritev dogodka so skrbeli posamezniki iz sosednjega stanovanja, ki so s svojim glasbenim programom nudili zvočno podlago, ki je na trenutke predramila in nasmejala sogovornice. Pogovor med Tino Ivnik, mlado raziskovalko na Filozofski fakulteti s področja etnologije in kulturne antropologije, ter Sandro Antić, nemcistko, sociologinjo in recitatorko, je vodila Urška Purg. Prva se je s temo migracij in njihovim vplivom na identiteto posameznikov ukvarjala na terenskem delu v Benečiji oziroma Beneški Sloveniji, druga pa je v pogovoru delila predvsem svoje osebne izkušnje kot potomka srbskih priseljencev v Sloveniji.

Dogodek je Sandra Antić otvorila s pesmijo, ki obravnava temo domovine in poetično našteva vse načine, kako se jo brani – »s samimi lepimi stvarmi«. Med drugim tudi s svojim jezikom, ki sta ga sogovornici omenjali kot glavni simbol kulturne dediščine, ki ga migranti ohranjajo v novem prostoru in s tem oblikujejo novo identiteto med večinskim prebivalstvom. V primeru Beneških Slovencev, ki so se izseljevali v Francijo in Belgijo, je bilo to še posebno opazno v času, ko so se tam naseljevali v krajih, odmaknjenih od industrijskih centrov. Ohranjanje narečja in ostalih elementov kulturne dediščine je bilo zaradi življenja v »slovenskih soseskah« lažje kot pa v primeru poznejšega naseljevanja v industrijskih središčih, ki so vplivala na razdrobljenost etnične skupnosti. Poleg tega so ostajali v stiku z »materno kulturo« ob preživljanju poletnih počitnic v Benečiji. Tina Ivnik je poudarila tudi, kako določene slovenske institucije spodbujajo izseljence k ohranjanju kulturne dediščine, ob njihovem povratku domov pa te prakse niso pozitivno sprejete – ravno obratno; nanje se pogosto gleda kot na znak pomanjkanja asimilacije novi kulturi. Tudi Sandra Antić je priznala, da je bil zanjo poglavitni način povezovanja s kulturo njenih staršev učenja srbskega jezika, ki ga je vedno govorila doma in s tem nenehno gradila svoje znanje, oziroma ga vzdrževala na aktivnem nivoju. Po njenem mnenju se sicer Srbi v tujini identificirajo predvsem preko religije, in sicer s pravoslavno vero. Temu primerno ohranjajo kulturno dediščino preko praznovanja praznikov in sledenja verskim običajem. Pomemben element nacionalne identifikacije je zanjo tudi glasba, še posebno pri mlajših generacijah.  Stereotipno se balkanskim emigrantom pripisuje preferenca turbofolka in drugačni glasbeni okusi se smatrajo kot izstopanje iz večine ali celo zanikanje lastne kulture (to gledišče si lahko delijo tako ljudje zunaj kot znotraj te skupine). Ob vprašanju o nujnosti ohranjanja izvorne kulture migranta je Tina Ivnik izpostavila, da nekateri čutijo pritiske v ravno nasprotni smeri in se od lastne kulture distancirajo, še posebej če je ta v novi kulturi stereotipizirana in želijo svojo dediščino skriti pred očitki in zasramovanjem. Osredotočijo se na prevzemanje nove dominantne kulture in uveljavitev v novem območju. Tudi Sandra Antić je poudarila, da morajo posamezniki imeti možnost izbire. »Lepo je, če se kulturna dediščina ohranja, a to ne sme biti prisila.«

Vprašanje o medkulturni različnosti se je sogovornicama porodilo že v mladosti, ko sta začeli formirati svojo identiteto znotraj dane okolice. Tina Ivnik je zaradi enotnosti družbenega okolja pogrešala kulturno pestrost in razvila velik interes po neznanem, tujem, po stiku z Drugimi kulturami. Sandra Antić je doživljala ravno nasprotno, saj se je identificirala z manjšinsko etnično skupino in si je zato želela, da bi jo obkrožalo več ne-Slovencev, ki bi z njo delili podobno izkušnjo. Na trenutke si je želela, da bi bila Slovenka in bi se s tem osvobodila pritiska konstantnega dokazovanja in razbijanja stereotipov. Predvsem v najstniškem obdobju je veliko razmišljala o svojih koreninah in pripadnosti različnim socialnim skupinam. Doživljala je stisko v iskanju svojega mesta, saj ni bila pripadnica večine, hkrati pa je opažala negativne oznake, ki jih ljudje pripisujejo balkanskim priseljencem, medtem ko so priseljenci iz zahodne Evrope deležni toplejšega sprejema.

Pogovor se je nadaljeval s pripovedjo o dveh mladeničih francoskih korenin, ki sta se v Beneški Sloveniji začela različno identificirati; starejši kot Francoz, ki pogreša dom in mlajši kot Slovenec, ki se zanima za lokalno narečje, jezik in igra harmoniko. Čeprav prihajata iz iste družine, je okolje in najbrž tudi njuna starost različno vplivala na njun identifikacijski proces. Seveda ne moremo začrtati stroge meje identitete posameznika, saj migranti pogosto čutijo pripadnost na več nivojih; hkrati so vezani na državo izvora, državo prihoda, na lokalno okolje s svojim narečjem itd. Še posebno razdrobljena je lahko identiteta posameznika, ki živi na meji med dvema kulturama. Tako je Tina Ivnik opažala, da nekateri Benečani delujejo v organiziranih skupinah ter se trudijo ohranjati kulturno dediščino preko konstantne identifikacije, medtem ko se drugi od tega distancirajo in se s slovenstvom ne identificirajo. Lokalna identiteta pa se še vedno uvršča nekje med obe nacionalni.  Obe sogovornici sta se strinjali, da več narodnosti na enem mestu prinaša več razlik in posledično manjšo stereotipizacijo in večjo strpnost. Migracijski procesi torej bogatijo družbo, saj jo postopno spreminjajo. Sandra Antić je izpostavila, da težava nastane pri nenadnih valih sprememb, ki v družbi povzročajo odpor, saj jih težje sprejemamo veliko naenkrat. To se je zgodilo v primeru hitre širitve epidemije koronavirusa, ki je našo normalnost popolnoma pretresla in povzročila kaos.

Preko različnosti, ki jo priseljenci prinašajo v družbo, ta spoznava nove kulturne elemente, ki širijo njene meje. Prilagajanje ob stiku dveh različnih svetov pa je dvosmerni proces, ki je naporen za obe vključeni strani, še posebej za prišleke. Ti nosijo tudi odgovornost, da pokažejo interes in vlagajo trud v proces vključevanja v družbo. To pomeni sprejetje dejstva, da se dominantna kultura razlikuje od njihove, učenje jezika, spoštovanje zakonov in navad. Ob tem ni potrebna pozaba lastne kulturne materije; odgovor je integracija, in ne asimilacija; »ohranjanje sebe in sprejemanje Drugih«. Po drugi strani je potreben tudi trud s strani lokalnih prebivalcev; tudi mi moramo sprejeti prišleke in jim olajšati proces vključevanja. Če migranti ob prihodu naletijo na družbo, ki ni dovolj odprta, se počutijo neudobno in izolirajo ter se družijo s sebi enakimi – tistimi, ki jih sprejemajo z odprtimi rokami. Nesprejemanje domačinov vodi v revolt in odklonilno obnašanje, kar utrjuje predhodne, ponavadi negativne, stereotipe o priseljencih. Zaprta družba torej sama vodi do getoizacije in segregacije kulturnega življenja ter ustvarja konflikte, s katerimi se težko spopada.

Na koncu dneva je migrant_ka, priseljenec_ka ali prišlek_inja oseba, ki pripada v več prostorov, a hkrati v nobenega. Njena identiteta je razpršena preko državnih meja, jezikovnih skupin in kulturnih okvirov. Če je v novi deželi tuja, je v domači odtujena. V vsakodnevnem življenju se pomika skozi »minsko polje«, kjer lahko vsaka napačna beseda ali naglas sproži zasramovanje in diskriminacijo. V iskanju sreče, smisla in same sebe pa »plava čez mejo, malo sem, malo tja«. Da bi bolje razumeli njeno izkušnjo, svetuje Sandra Antić, se moramo postaviti v njene čevlje; oditi na izmenjavo, opravljati delo v tujini; izgubiti naše udobje ter ga nadomestiti z nenehnim učenjem in spoznavanjem nove okolice – postati tujec.

Poročilo je napisala: Vesna Petrič

Dogodek je potekal v okviru cikla pogovorov: Misliti odgovornost. Posnetek z dogodka je dostopen na Facebook strani Trubarjeve hiše literature.