Objave

Misliti odgovornost: Azija in Evropa v (post)pandemskem kontekstu

Objavil: Rok Dežman, 11.11.2021 ob 23:16

Kategorije: Zapisi z dogodkov

Sedmega oktobra se je v Trubarjevi hiši literature odvil prvi izmed tridelnega cikla pogovorov Misliti odgovornost z naslovom Azija in Evropa v (post)pandemskem kontekstu. Pogovor med geografinjo in sinologinjo Martino Bofulin iz ZRC SAZU-ja ter japonologom Luko Culibergom iz Filozofske fakultete UL je moderirala Tina Palaić. Na podlagi lastnih izkušenj, opažanj in dela na terenu sta strokovnjaka s poslušalci delila svoje strokovno mnenje o zgodovini rasizma, o njegovem spreminjanju skozi čas, o družbenih dejavnikih, ki vplivajo nanj in o njegovi ambivalentnosti.

Strinjala sta se, da je rasizem večplastna težava, ki se pojavlja v različnih okoljih in v različnih časih. Temu primerno lahko pod ta pojem klasificiramo različne drže, diskurze in vrste vedenja. Začenjajoč s prvimi večjimi popotniki potopisci in misijonarji spoznavamo prve opise Drugih, eksotičnih ljudstev, ki so bralcu oddaljena. Stereotipne predstave o njih si začrta zaradi odsotnosti stika z njimi, zaradi nepoznavanja njihove kulture. V 19. stoletju se hkrati s pojmom nacije kot zamejene etnične enote pojavi tudi pojem rase, ki človeka naravoslovno uvršča v kategorije glede na njegovo barvo kože. Tako je do sredine stoletja možno v odnosu do Kitajske opazovati prepoznavanje različnosti med kulturami brez valorizacij z negativno konotacijo oz. Kitajsko percipirati kot antievropo. Po letu 1860 se začenja krepiti koncept rumene nevarnosti (še posebno v ameriškem diskurzu), ki doživlja vse kar je kitajsko kot grožnjo, ki bo preplavila svet. Japonci v času modernizacije stremijo k evropeizaciji in prevzamejo (bele) rasne oznake od Evropejcev ter se zavzemajo za enakovrednost ras; ko pa je ta predlog zavrnjen, svojo politiko obrnejo v imperializem z geslom Azijo Azijcem. Omniprezentna ambivalentnost rasizma nenehno predstavlja vsako stran konflikta v obratnih lučeh. Tako kot je danes Kitajska videna kot »nazadnjaška s svojo umazanostjo in primitivnostjo«, hkrati »poskuša dominirati svet s svojo prerazvitostjo«; kot je hkrati proizvodom izdelanim v azijskih državah pripisana slaba kvaliteta, so drugič pohvaljeni po svoji superiorni tehnološki izdelavi in dolgoletni tradiciji. Tako kot »aids širijo na Kitajskem črnci zaradi svojega temperamenta«, v 19. st. »širijo prostitutke prenosljive bolezni po kitajskih četrtih«. V ZDA je razsajala »španska gripa«, v Španiji pa »francoski virus«, medtem ko je bil sifilis v Italiji »francoska bolezen«. Diskurz se obrača in za krivega vedno spozna Drugega, tistega, ki je od Nas različen.

Koronavirus je tako postal »kitajski virus« ali »kungflu«. Ljudje z azijskim poreklom so na ulicah po svetu prejemali opazke, nezaupljive poglede, mimoidoči so se začeli na javnih mestih vidno odmikati od njih ali pa si bolj aktivno razkuževali roke po stiku z njimi. Javno prepričanje, da je SARS‐CoV‐2 izviral iz Kitajske in okužil cel svet, je Azijce močno zaznamovalo, še posebno tiste, ki živijo v tujini. Povezava med etnično pripadnostjo, golim fenotipom človeka in stereotipnimi predstavami kitajske »nečistoče in bizarnih kulinaričnih navad« je ob izbruhu pandemije leta 2019 vodila k porastu rasizma do Azijcev. Po besedah Martine Bofulin, ki se z migracijami iz Kitajske ukvarja že 15 let, se je znotraj Evrope rasizem do ljudi azijskega porekla začel zmanjševati z letom 2015, ko so z begunskimi tokovi postajali v rasističnih diskurzih »grozeči Drugi« muslimani. Ker pa »bolezni vedno prinašajo tujci«, so bili Azijci v zadnjih dveh letih prepoznani za krivce epidemije ter bili izključevani in deležni napadov; bodisi prej opisanih primerov mikroagresije (zoper katere je težko ukrepati ali kaznovati napadalca) ali fizičnih napadov na posameznike ter njihovo lastnino. V abstrakciji in poistovetenju celotne rase ali morda celo poosebitvijo le-te kot krivca epidemije se je odvil proces dehumanizacije. Izključevanja iz skupnosti so bili deležni tudi priseljenci tretjih ali četrtih generacij, ki na primer, nikoli niso bili v državi, od koder izhaja njihova družina. Čeprav bolezni niso mogli prinesti od tam, je bil njihov videz dovoljšen razlog za sumničenje. Izključevanja so bili deležni tudi v transnacionalnih prostorih; misleč da zboleli pripadniki določene etnične skupnosti prinašajo stigmo na celotno skupnost. Izseljenci pred napadi niso bili varni niti doma, saj so bili povratniki na Kitajsko videni kot »nehvaležni otroci«, kot potencialna nevarnost, ki v sedaj razmeroma uspešno ozdravljeno državo prinašajo bolezen iz »kaotične Evrope, ki ne spoštuje lastnih pravil«. Temu sledeče so si bili primorani sami plačevati stroške karantene in zdravljenja v primeru okužbe.

V kolikor je bil do sedaj po večini odgovor na rasizem pasiven oz. je šlo bolj za izogibanje konfrontaciji z napadalci, se je to v času covida do neke mere spremenilo. V Franciji in ZDA so se vzpostavila aktivistična gibanja, ki so izpostavljala perečo problematiko in ustvarila viralen hashtag #jaznisemvirus ter združila med seboj različne azijske etnične skupnosti.

Z mislijo na prihodnost so sogovorniki izpostavljali pomembnost raziskovalne epistemologije oz. potrebo po natančni zgodovinski analizi znanosti, ki nam razširja pogled izven evropocentrizma ter nam ponuja možnost kritike naših predhodnikov, učenja na njihovih napakah in hkrati razumevanja časovnega in kulturnega konteksta družbenih pojavov, s katerimi se ukvarjamo. S pridobljenim znanjem lahko izobražujemo splošno javnost in mlajše generacije ter na tak način poskrbimo, da ljudi učimo kritičnega mišljenja, objektivne valorizacije in da kot družba prerastemo stare rasne stereotipe. To je konec koncev naša odgovornost.

Poročilo je napisala: Vesna Petrič

Dogodek je potekal v okviru cikla pogovorov: Misliti odgovornost. Posnetek z dogodka je dostopen na Facebook strani Trubarjeve hiše literature.