Objave

Margaret Atwood, Leto potopa

Mesto bere ... literature sveta

Objavil: Aleš Jamšek, 29.4.2021 ob 10:00

Kategorije: Zapisi z dogodkov

V četrtek, 29. aprila, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal dogodek v sklopu bralnega projekta Mesto bere, ki ga Mestna knjižnica Ljubljana izvaja že deseto sezono in prinaša 100 odličnih knjig vrhunskih avtorjev sodobne literature. Tatjana Pristolič iz MKL je gostila Roka Govednika, direktorja in programskega vodjo Zavoda za uveljavljanje vizualne kulture Vizo, ki vsestransko deluje na področju filma, na primer s pisanjem filmske kritike, predavanji, seminarji in poučevanjem. Osrednja tema večera je bil roman kultne kanadske avtorice Margaret Atwood Leto potopa (Učila, 2012, prev. Alenka Razboršek), drugim delom distopične trilogije MaddAddam, za katero je HBO že napovedal televizijsko adaptacijo.

Leto potopa je zgodba o življenju po svetovni katastrofi. Roman odpira mnoge teme, gre za zelo aktualno in radikalno pisanje o razmerah, ki jih že živimo, je komentirala Pristolič. Govednik je priznal, da ga je začetek presenetil, ker avtorica sooči z novo situacijo, ne da bi razumeli zakonitosti novega sveta, ki se odpira pred nami. Nam je pa roman po letu, ki smo ga doživeli, še veliko bolj blizu. V romanu namreč beremo o globalni katastrofi, ljudje nosijo maske, preti jim kuga, smrt srečujemo na vsakem koraku. Kljub temu, da naj bi bil roman torej postapokaliptičen, je dejansko aktualen. Gost je povedal, da je roman res daljnoviden, zanimivo pa je, da Atwood ne želi, da se jo označuje kot avtorico znanstvene fantastike, saj da samo jemlje iz stvari, ki so se že zgodile ali se nam dogajajo. Dogajanje pa je res strašljivo primerljivo s tem, kar smo doživljali med epidemijo, je še povzel. Zgodba je po strukturi precej klasična, po tematikah pa zelo kompleksna. Dotakne se potrošništva, napredka, tehnologije, nadzora, genetskih sprememb in še česa. Avtorica se s pripovedovanja približuje scenarističemu pisanju, saj gre za zelo oprijemljivo in podrobno pisavo, je povedal Govednik, zato bo lahko televizijska serija precej epsko zastavljena, sta pa oba imela nekaj pomislekov, od klišejskih in trivialnih dogodkov do nespretnih, neinovativnih poimenovanj realij, ki so ju močno motila pri branju. Tudi poglabljanja v like je bilo premalo, lahko bi bili veliko bolj psihološko razdelani.

Osrednja za roman je skupina Božjih vrtnarjev, v glavni vlogi pa sta postavljeni ženski Toby in Ren. Govednika ni prepričal prikaz življenja in verovanja te skupine, ga je pa navdušilo, kako je avtorica prišla do ideje zanje – vrtnar se namreč posveča naravi in jo spoštuje, kar pomeni, da je Atwood izbrala zanimiv profil ljudi, da v romanu verjamejo v to, da je narava nad človekom. To upanje v naravo se mu zdi zanimivo; ob vseh groznih prizorih umiranja in smrti na drugi strani je prijetno brati o skupini ljudi, ki noče le preživeti, ampak goji tudi upanje v drugačen svet. Pristolič je dodala, da je ta vrnitev k naravi pravzaprav zanje vrnitev k bogu, ki je narava, zelo zanimive pa so tudi hvalnice, ki dajejo knjigi prav poseben ritem. Roman odlikujejo tudi humor, satira, včasih sarkazem, kar se vidi tudi v pregovorih vrtnarjev. Naracija je razgibana, saj avtorica prikazuje različne zorne kote, kar je v filmu izjemno težko, sploh prvoosebnost je zahtevna, saj je objekt, ki ovekoveči fikcijo (kamera), že zunaj. To je ena izmed večjih prednosti branja, je sklenil Govednik, saj lahko gledamo skozi oči literarne osebe, se poistovetimo z njo, v tem je Atwood zelo uspešna, obenem pa res poskrbi za dinamiko romana.

Nadalje sta se premaknila k vprašanju prihodnjega televizijskega življenja trilogije, Govednik je omenil serijo Krasni novi svet (Netflix, 2020), ki je iz Huxleyjevega romana vzel prav vse atraktivne stvari, kar si lahko predstavlja tudi pri pričujoči trilogiji – od podob uničenega sveta do kakšnih čudnih bitij. Pristolič je ob tem omenila močne filmske podobe in navezave, ki so se ji vsiljevale med branjem, od Pobesnelega Maxa in Iztrebljevalca do Ceste in Iger lakote. Škoda je, da sta protagonistki Leta potopa precej površinski, je še dodala gostiteljica, in spraševala sta se o tem, kje je možnost izboljšave pri priredbi. Govednik je ugotavljal, da je avtoričino pisanje zelo hvaležno za scenarista, saj podaja dovolj jasnosti in močnih podob, morda bo lahko tu kompenzacija za oba glavna lika. Spregovorila sta tudi o epskosti romana, ki vključuje mnogo skupin preživelih, časov, pogledov, in bi se lahko izkazala za problem. Naredil sta tudi primerjavo z Deklino zgodbo, ki je veliko bolj osrediščena in nakazuje prihodnost oziroma možnosti za rešitev družbe in planeta. Govednik jo vidi bolj politično in (pred pandemijo) zgodovinsko bližje, zato je tudi njeno spremljanje bolj srhljivo. Pri pričujoči novi trilogiji, ki je v delu, pa vidi moč v tej možnosti naših različnih prihodnosti. Prav tako ima serija MaddAddam veliko priložnosti pri aktualizaciji in nadgraditvi tematike ekologije, ki je prisotna v romanu, je dodala gostiteljica. Govednik pričakuje precej klasično zgrajeno serijo, ki pa bi lahko vseeno navdušila. Pogovor sta zaključila z razmislekom o okoljski problematiki, ki je vseprežemajoča in je tisto, kar bi serijo lahko dvignilo nad povprečje, četudi morda ne bo imela direktnega učinka – umetnost je konec koncev tu, da opominja in služi kot eno izmed sredstev pritiska na odločevalce.

Poročilo je napisala Veronika Šoster.