Objave

Literarno novinarstvo – Tone Hočevar in Leonora Flis

Objavil: Rok Dežman, 13.7.2021 ob 9:45

Kategorije: Zapisi z dogodkov

V ponedeljek, 5. julija 2021, je prek platforme Zoom v organizaciji Trubarjeve hiše literature potekal še zadnji pogovor v ciklu Literarno novinarstvo, ki ga je tri leta predano vodila Leonora Flis. Kot zadnjega je gostila legendarnega novinarja svetovnega merila Toneta Hočevarja, ki je v poklicu aktiven že več kot 50 let in ima za sabo bogato in barvito profesionalno pot. Večkrat se je znašel v nevarnih situacijah, bil je priča mnogim prelomnim dogodkom, se pogovarjal z mnogimi velikimi osebnostmi, zelo rad pa ima tudi živali, še posebej kužke, tako da je tudi ustanovitelj revije Moj pes. Je avtor treh knjig, in sicer Vulkani ne umrejo (Mladinska knjiga, 1986), Rim (Delo, 2011) in Skušnjave (Sodobnost, 2019).

Njegova novinarska pot se je začela zaradi razrednika Viktorja Snoja, ki je učence vodil v hribe, potem pa jim je naročil, naj napišejo tekste o doživetju za Planinski vestnik, njegov tekst je bil takrat izbran za objavo in tako se je začelo. Na gimnaziji so izdajali Utripe, kjer je bil literarni urednik, Slavko Pregl pa glavni, v 60. letih je za Mladino parkrat pisal iz Pariza kot študent. Potem pa je njegova pot peljala na zunanjepolitično redakcijo televizije, kamor je nameraval za kratek čas, saj se je imel namen vrniti v Pariz, ampak se je nazadnje vrnil že kot novinar in poročevalec, ne kot študent. V Sloveniji je delal razmeroma malo, tri desetletja je bil aktiven dopisnik. Študiral je primerjalno književnost, zato ni imel novinarskega izrazoslovja, predvsem političnega, tega se je moral naučiti sam, pa še to ne v slovenščini, je povedal. Se je pa včasih malo lažje dostopalo do večjih imen, ko je bila še Jugoslavija, so ti, ko si zaprosil za intervju, dali predsednika, je pojasnil. To je bilo zanj na začetku kar velik šok, sčasoma pa se navadiš, da vedno iščeš vrh. Res so bili drugačni časi, bili so le navadni telefoni, s seboj pa si nosil profesionalen mikrofon in ga namontiral, da si se lahko pogovarjal. Tekste pa si moral oddati na pošti, saj ni bilo niti telefaksa. Kasneje je imel že računalnik, prvega v Mehiki, ko se je vrnil, pa so imeli spet pisalni stroj na televiziji, a se je prilagodil. Po Latinski Ameriki so nosili vsak po 40kg filmov in kamere, ki so bile trikrat težje kot danes. Z Jocom Žnidaršičem sta imela več konj, da sta se lahko premikala – na enem si sedel, na drugem si imel opremo, petega pa za rezervo, je pojasnil. Tudi poročal si šele kasneje, ko se je pojavila priložnost, morda čez nekaj tednov, ko si se vrnil v civilizacijo.

Največ se mu je sicer dogajalo v srednji Ameriki in na Kubi, družina je bila v Mehiki, on pa se je klatil po Nikaragvi in še kje. Najprej s potnim listom, ko pa je prišel na seznam tistih, ki jih je treba zapreti ali odstraniti, pa tudi ilegalno. Zdi se mu, da je zdaj tam še huje, tudi zaradi boljše tehnologije, zato je tudi manj novinarjev na takih področjih. V Severni Koreji je bil en mesec, tudi tam je veliko videl, bili so razmeroma prijazni do trenutka, ko je hotel zjutraj iti teč, tega pa mu nikakor niso pustili, vse strani hotela so bile zastražene. Vse je bilo kontrolirano, zaprto, na Kubi ni bilo nič drugače, recimo, je še dodal. Njegov prvi puč, o katerem je poročal, je bil v Peruju. Začel se je hecno, se je spomnil, sedel je za mizo v studiu, da bi poročal o tem, da se bo konferenca začela in da se je pogovarjal s predsednikom, preden pa je začel govoriti, je pritekel direktor televizije, da je udar, potem pa so vdrli še oboroženi ljudje, on pa je šel v eter. V Ljubljani so to takoj objavili.

Pogovorila ste se tudi o njegovi knjigi Skušnjave, naslov se nanaša na novinarjevo skušnjavo, ko se moraš v vsakodnevnem delu odločati, kaj in o kom boš pisal in ali mu morda ne škodiš, je pojasnil. V njej veliko piše o časih, ko je bil v Salvadorju, Nikaragvi itd., ko je moral zelo paziti glede omemb imen, da ne bi celo ogrozil njihovih življenj. Sicer pa so mu pri vklapljanju v nevarnejša okolja veliko pomagali tudi kužki, v Peruju in na Kubi sploh, pa tudi v Vatikanu so kužki pomembni, je dodal. Zato jeseni prihaja njegova nova knjiga Kosmata druščina, da bo opisal še »pasji del« svojega življenja, kužki so z njim že od otroških let. Naslednje delo pa bo morda leposlovno, je še priznal, saj ne vidi res velike razlike med obema vrstama pisanja, le da si pri leposlovju lahko malo več izmisliš. Še vedno piše tudi za Delo, vsak teden ima tudi oddajo za radio Trst o različnih temah. Sicer pa je hvaležen, da je bil redno zaposlen že od 70. leta, danes pa gleda prekarnost in vidi, kako resen problem je. Najbolj grozna stvar pa postaja omejevanje svobode govora in tiska. Verjame, da bodo mladi novinarski kolegi uspeli, čeprav živijo v tem svetu, ko novice kar letijo okrog, pa tudi PR zvabi nekaj novinarjev, saj dobijo redno plačo in se šele kasneje zavedo, da so požarni zid. Vse to so zahtevne situacije za mlade, ki se težko prebijajo v poklicu, je še sklenil.

Literarno novinarstvo se je tako zaključilo z izjemnih gostom, ki je postregel s še kar nekaj anekdotami in zgodbami, ki so prav filmske, gostiteljica Leonora Flis pa je za naslednjo sezono napovedala novo temo za čisto nov cikel. Se vidimo jeseni!

Poročilo je napisala Veronika Šoster.