Objave

Ko skandinavska mitologija sreča Mumine

Luke Pearson: Hilda in trol & Hilda in polnočni velikan

Objavil: Aleš Jamšek, 5.4.2021 ob 11:04

Kategorije: Recenzije

Serija stripov o pustolovski deklici Hildi ameriškega avtorja Luka Pearsona izhaja od leta 2010, v odličnem prevodu Boštjana Gorenca pa se Hilda končno predstavlja tudi v slovenščini. Ta stripovski biser je leta 2018 namreč zaživel tudi kot Netflixova animirana serija Hilda, zato je bil že čas, da jo v knjižni obliki spoznamo tudi pri nas. Založba Didakta je z izidom dveh delov naenkrat poskrbela za lep grižljaj te slastne zgodbe, v kateri kar mrgoli od mitoloških in čudežnih bitij. Naslovna Hilda je radovedna deklica, ki skupaj z mamo in ljubljenčkom Štibeljcem – ki je čudovita bela živalca, mešanec med lisico in jelenčkom –, prebiva v idilični hišici sredi neokrnjene narave. Pogosto ju obiskuje leseni možic Lesko, ki je prava pojava, Hilda pa se najraje sprehaja naokrog in išče pustolovščine – včasih pa pustolovščine najdejo njo. Precej klasična zasnova pa ponuja mnogo več kot le nekaj magičnih bitij in domišljijskih prebliskov.

V prvem delu, Hilda in trol, se gradnja sveta šele dobro začne, ko se Hilda že spopade s silnim trolom. Med svojim risarskim sprehodom namreč naleti na troljo skalo – ki je v resnici trol, ki na dnevni svetlobi otrpne oziroma okamni –, zato ji na nos pripne zvonček, da bi lahko zbežala, če se bo trol prebudil in zacingljal. Ko prestrašena beži pred njim, na svoje veliko presenečenje naleti na Leskovo domovanje, čeprav je dolgo sklepala, da sploh nima doma, ko pa se tako pogosto zateka k njej in mami. Ponoči jo trol vseeno izsledi, saj je cingljanje zanj pravo mučenje, in Hilda se ga usmili. Trol se namreč izkaže za čisto prijaznega, vrne ji celo skicirko, ki jo je izgubila med begom. Prva zgodba je tako uvod v Hildo, še najbolj spoznamo njen značaj – je svojeglava, pobalinska, trmasta, vihrava, površna, a predvsem energična in neugnana, pa tudi brez dlake na jeziku, kar ji zna včasih tudi škoditi. Pozitivno je, da avtor ne ustvarja neke »idealne« naivne in nežne deklice. Zaradi svojih »napak« je samo še bolj prepričljiva kot lik, zato ji je res kratkočasno slediti njenim dogodivščinam.

Druga knjiga je že bolj kompleksna in daljša, v Hildi in polnočnem velikanu se odvijata dve zgodbeni liniji in se proti koncu bistroumno povežeta. Hildi in njeni mami grozijo skriteži, nekakšni majceni ljudje, ki jima postavijo ultimat – ali se preselita v mesto ali pa jima bodo razbili hišo. Ker jih ne upoštevata, pride do prisilne izselitve sredi noči, Hilda pa po pogumnem uporu naleti na postavo, visoko kot gora – na polnočnega velikana. Mama v vmesnem času vseeno razmišlja, ali bi hčeri mesto koristilo, saj bi lahko tam spoznala »prave« prijatelje, potem pa se Hilda spoprijatelji z majhnežem Alfurjem. Tu se začne Pearsonov komentar na birokratizacijo, ki nas vedno bolj duši – Hilda mora podpisati ogromen kup papirjev, da bi lahko videla majhneže. Ko se podpiše, vidi, da z mamo živita sredi gostega naselja majcenih hišk in potoži županu, zakaj ni obrazcev dobila že prej, da bi bila bolj pazljiva, župan pa jo okrca, da so obrazci vendar na voljo povsod in da je krivda izključno njena. Tudi kasneje v zgodbi, ko se Hilda premika od enega pomembneža do drugega, da bi dosegla preklic deložacije, se Pearson ne zadržuje in nastavi ogledalo samooklicanim vladarjem. Kralju majhnežev vladanje ne vzame veliko časa, »večinoma naporov porabi za občutek kraljevskosti,« zato tudi živi na tako visokem hribu. Obenem se Hilda spopada z utrudljivim prelaganjem odgovornosti in nevede vstopi v svet hinavskih odraslih. Vse pa se izpelje še v usodi velikana, ki ga je doletela enaka usoda, kot bo zdaj Hildo, saj so ga iz domače pokrajine izrinili prav ljudje. Premišljena in večplastna knjiga je tako vredna ponovnih motrenj, še bolje pa je, da sta obe knjigi polni nebrzdanega humorja – od kakšnih bizarnih, »preveč iskrenih« replik do raznih komičnih prizorov, kot je tisti z velikanom, ki Hildo skoraj potaca, ker med svojo potjo začudeno bulji v zemljevid in ne gleda, kam stopa. Ta igrivost, ki jo uteleša Hilda, je tako izražena še s humorjem v besedi in sliki, kar daje stripom še dodatno vrednost.

Prav tako kot zgodbeno pa je strip prepričljiv tudi vizualno. Vsaka knjiga na koncu prinaša še dodaten material, od podrobne slike Hildine razmetane sobe do odlomkov iz knjig o raznih bitjih, ki jih Hilda prebira, pa tudi kakšnega kratkega stripa o stranskih osebah ali skic, ki prikazujejo Hildin razvoj od začetka do izdaje stripa. Prelivajo ga tople zemeljske barve, ki dajejo nadih domačnega vzdušja, ob tem pa se povsod podijo in kradejo razna bitja, ki jo razgibajo, saj so včasih čisto izven kadra, a vseeno pritegnejo pozornost in pomagajo brez besed graditi bogat in čudovit pravljični svet. Jasno je, da se Pearson najbolj opira na skandinavsko mitologijo, a zna jo zaobrniti in narediti čisto svojo (oziroma Hildino), zdi se, da dobimo s Hildo kukalo v nek starodaven svet, ki je zaradi svoje prvinskosti na trenutke celo strašljiv. Avtor tudi priznava, da je imela največji vpliv na njegovo ustvarjanje Tove Jansson s svojimi Mumini, in da naj bi bila Hilda nekakšna »prijaznejša Mala Mi«, kar je skozi njen značaj vedno bolj razvidno. Ta nora kombinacija skandinavske mitologije in debelušnih trolčkov je očitno recept za uspeh, nam pa ne preostane drugega, kot da potrpežljivo počakamo na Hildino naslednjo dogodivščino.

Informacije o knjigah so dostopne na spletni strani založbe Didakta / Hilda in trol & Hilda in polnočni velikan.

O knjigah je pisala Veronika Šoster.