Objave

Kdo je kritik? – Muanis Sinanović

Objavil: Rok Dežman, 31.1.2022 ob 5:06

Kategorije: Recenzije

Nisem človek definicij. Mislim, da so stvar rigidnih filozofskih sistemov, visoke in elitistične razsvetljenske misli, ki se pravzaprav ne želi soočiti z relativizirajočim jezikovnim obratom, kakršnega je filozofija doživela v dvajsetem stoletju. Ludwig Wittgenstein je eden mojih najljubših mislecev. Dobro znana izjava, ki povzema njegovo slovito pozno fazo, ki je znotraj zahodne misli odprla čisto novo polje mišljenja, se glasi: »če vas zanima pomen besede, opazujte, kako deluje v stavku.« Stavki pa so skupni vsem, ki govorimo jezikovno igro. Ko uporabljamo nek diskurz, intuitivno vemo, kaj določena stvar pomeni, kadar ne, pa je to izraz razpada jezikovne igre, ki je navadno povezan z razpadom neke družbene formacije na makro ali mikroravni. Pri tem se seveda lahko sklicujem tudi na znani fenomenološki koncept, koncept hermenevtičnega kroga. Kadar interpretiramo nek pojav ali izraz ali tekst, vedno izhajamo iz določenega predrazumevanja, ki ga vpišemo vanj. Tako predhodna intuicija omogoča razumevanje pojava, pojav sam pa v krogu povratno dopolnjuje razumevanje. Ne želim torej podati prosojno jasne in zavezujoče definicije besede kritik. Raje bom opazoval način, na katerega kritik deluje znotraj literarnega polja in širše.

Benedict Anderson v svoji sloviti študiji nastanka nacionalne zavesti in nacionalnih držav romanu v procesu pripiše pomembno vlogo. Na eni strani imamo časopis in na drugi roman. Izum tiska je omogočil tudi nastanek žurnalizma. Množice so vsako jutro začele brati časopis. Predmoderna skupnost ni mogla vzpostaviti koncepta nacije, saj je bil preveč abstrakten. Skupnost so sestavljali ljudje, ki so se načeloma v vsakdanjem življenju tudi srečevali in se lahko osebno spoznali. Ali pa je bila ta religiozna, tako da jo je v simbolnem smislu združevala enotnost sakralnega jezika, v tukajšnjem primeru latinščina, ter romarski kraji, kjer so se lahko sešli. Časopisi pa so omogočili, da so se ljudje preko istega partikularnega jezika prepoznavali kot pripadniki skupnosti, kljub temu da so živeli daleč stran. V časopisu si lahko prebral, kaj se je zgodilo ljudem, ki jih nikoli ne boš srečal, zamišljal si si, da s temi ljudmi sodiš v isto skupnost. Podobno je z romani. Romani so prva literarna forma, ki je vzpostavila enoten prostor-čas, v katerem so se lahko istočasno gibali liki, ki se med seboj ne bodo nujno spoznali. Na ta način je nastajala nacionalna imaginacija.

Menim, da je v slovenščini nastalo dosti več dobre poezije kot romanov. Seveda obstajajo tudi vrhunska slovenska romaneskna dela, a težko bi rekli, da imamo posebej razvito romaneskno kulturo. Številne romane, ki tudi pridejo v ospredje, pestijo nekateri predvidljivi zdrsi, v katere se na tem mestu ne bom spuščal. Na drugi strani bi lahko rekli, da imamo zelo razvito pesniško kulturo in da ideja o Slovencih kot pesniškem narodu ni povsem iz trte izvita. Vsako leto na Slovenskem izide visoko število kakovostnih zbirk, ki zlahka parirajo pesniški besedi v večjih jezikih. To je moje opažanje, ki morda ni pravilno, a je dovolj pogosto, da si ga drznem postaviti kot hipotezo.

Stanje pripisujem predvsem temu, da je bilo nastajanje slovenske nacije znatno oteženo, kar se navsezadnje kaže tudi v tem, da je nacionalna država stara komaj dobrih trideset let. Slovenski pisci niso imeli niti pogojev niti nacionalne potrebe, da bi si skozi romane zamišljali nacionalno skupnost v takšni meri, kot se je to dogajalo nekaterim večjim narodom.

Istočasno menim, da tudi literarno kritištvo na Slovenskem ni zelo razvito. Seveda so se vseskozi, tako kot tudi danes, pojavljali odlični kritiki, vendar panoga ni v celoti razvita. Mislim, da je za obstoj razvitega kritištva nujna prav ta scela razvita zamišljena nacionalna skupnost. Šele, ko si zamišljamo, da živimo v skupnosti, ki zajema ljudi, ki jih ne bomo nikoli srečali, da je ta večja od nas in našega kroga znancev, ko imamo, skratka, neko idejo abstraktne javnosti, lahko dosežemo ustrezno raven kritičnosti, ki jo zahteva kritiški poklic, saj le v tem primeru kritičnost ni dojeta kot rušenje konkretne skupnosti, temveč kot dobro za abstraktno skupnost. Letos sem se drugič udeležil festivala Pranger. Kljub temu da so bile debate vsebinsko polne in da sem jim z zanimanjem prisluhnil, me je vendarle presenetila odsotnost dejanske kritičnosti. Nobena knjiga ni bila zares skritizirana, kar je nenavaden pojav, ki je precej prisoten v našem kritiškem pisanju. Kljub temu da ima festival nekoliko zlovešče ime, kot vemo, je pranger sramotilni steber, nikomur niti v eni točki ni bilo treba biti nerodno. Res je, večina zbirk je bila tudi meni všeč. A vendarle je nekoliko nenavadno, da bi tako raznolik nabor knjig bil všeč tako raznolikim bralcem poezije. S tem ne želim reči, da so kritiki kaj prikrivali. Zbirke, ki so prispele in so jih predlagali, so, morda, to sodim tudi po sebi, spontano brali skozi kulturni kod, ki veleva vljudnost v občevanju in spoštovanje do izbora drugega kritika.

Slovenska nacionalna identiteta, naj bo to dobro ali ne, je precej nerazvita. Najizraziteje se izkazuje v trashy navijaških pojavih, na veselicah, ob poslušanju narodnozabavne glasbe, ki je pogosto krpanka raznorodnih vplivov. Ter seveda na manifestacijah cenenega nacionalizma določene politične stranke. Identiteta v resnem smislu, kot jo opažamo pri večini drugih narodov, ne obstaja. Ni zares velikih monumentov, narodnih mitov in v visoko kulturo sublimiranega ponosa. Zaradi nerazvitosti porazsvetljenske nacionalne identitete ter objektivne majhnosti naroda ima kritik v Sloveniji veliko bolj zapleteno nalogo, kot jo najbrž ima v velikih deželah.

Mlada in majhna dežela je v kulturnem smislu organizirana podobno kot predmoderne skupnosti, ki so se osredotočale na dolinsko organizacijo. V tem smislu Slovenijo lahko razumemo kot večjo dolino. Zaselki so sateliti mesteca v središču, ki je njegovo upravno, kulturno in trgovsko središče. V dolini se vse družine med seboj poznajo in se prepoznavajo kot deli istega družbenega sistema. Kritik je, kot nasploh, vpet v različne odnose moči, ki opredeljujejo njegovo branje. Le da je proporcionalnost teh odnosov v Sloveniji in podobnih okoljih nekoliko drugačna. Ne moremo reči, da težave, ki pestijo slovenskega kritika, ne pestijo drugih. Trdim preprosto, da so te težave disproporcionalno velike.

Ena poglavitnih je, da je pretirano odvisen od avtorjev in založb. Literarno polje ni dovolj diferencirano, da bi zadostnemu številu ljudi omogočilo neodvisno delovanje v sferi kritištva. Na dogodkih in pri objavah pogosto sodeluje z založbami in avtorji del, o katerih piše. Kot za tradicionalno skupnost je tudi za literarno polje značilno, da na njem vsi vse poznajo in vsak vsakemu na nek način pomaga. To ne pomeni, da je prisotna cenzura ali da se pojavljajo izraziti primeri cancellanja. Čeprav se, sodeč po pogovorih z nekaterimi kritiki, tudi to odvija: neka revija, za katero sam sicer ne pišem, denimo, zahteva, da se ostrejši deli kritik izoločijo iz teksta ali pa se spremenijo. Stvar je večinoma bolj zapletena.

Gre za psihološki pritisk, ki ne izhaja zgolj iz literarnega polja, temveč iz kulturnih norm širše družbe, ki veliko bolj kot k reševanju konfliktov s silo, tudi če upravičeno, teži k ignoriranju in čakanju, da ti sami izzvenijo. Vendar je literatura nujno področje konflikta, saj ne gre za kakšno eksaktno znanost, temveč za, med drugim, prenos kulturnega in političnega nezavednega avtorja v formo in vsebino dela. Ker je vsaka, tudi manjša, nacionalna skupnost notranje diferencirana, bo znotraj literature vedno prihajalo do različnega razumevanja lepega in etičnega. Kritik, ki bi lahko bil katalizator debat o teh razlikah, pri nas ponavadi obmolči, če le ne gre za razkol na tisti očitni liberalno-konservativni liniji, ki lahko vodi v fanatična obtoževanja, iz katerih je izvzeta vsaka možnost za mišljenje. Toda tudi ta fanatizem potrjuje poanto, da je kritik še kako vpet v potrebo po ustrezanju homogenim standardom.

Pritisk ne prihaja od zgoraj. Nasprotno, znotraj danih okvirov si uredniki pogosto prizadevajo za standarde profesionalnosti in to prizadevanje lahko nevede prikrije mesto, kjer se cenzura v resnici največkrat izvaja. Najprej na ravni kritikovega nezavednega in nato na ravni njegove selekcije del, zavestnega izogibanja možnemu konfliktu. Kritik, ki mu neko delo ni všeč ali pričakuje, da mu ne bo, bo raje izbral drugo delo, kot da bi pisal o predlaganem. To pa že pomeni znižanje profesionalne ravni kritiškega dela, saj ga spreminja v plačano branje knjig, o katerih imamo že vnaprej dobro mnenje.

Velik del kritik tako na koncu ponuja omledno branje, napolnjeno s pričakovanim naborom pohval ter napisano v uniformiranem vljudnostnem jeziku. Sam si kritika, na drugi strani, zamišljam kot stanovitnega pisca s slogom, ki je prav tako prepoznaven kot slog piscev literature ter zmožnostjo, da v vsako delo stopi na specifičen način, ki ga to delo zahteva, da ga razstavi kot urar in nam predstavi njegov mehanizem ter ga ocenjuje na osnovi tega mehanizma samega.

Seveda je kritiško delovanje treba z nečim dokazati, svoje pisanje upravičiti. Vsake toliko se pojavi delo, ki se ne sklada z nenapisanimi pravili tega, kar v določenem trenutku spada ali ne spada med zaželen nabor estetik. In vsake toliko se pojavi oseba, ki s svojim načinom mišljenja in/ali obnašanja ne sodi med zaželene figure literarnega polja. To je odlična priložnost, da se to delo oziroma delo te osebe sesuje, kar navzven izkazuje pripravljenost na polemičnost in kritičnost ter upravičuje opravljanje kritiškega poklica. Zopet menim, da ne gre za zavestno ravnanje, temveč za nezavedno signaliziranje, podobno telesni govorici, ki utrjuje položaj kritika znotraj polja. To, na drugi strani, proizvede resentiment tistih, ki si delijo nezaželene poglede na literaturo in povratno nekritično napadanje vsega, kar med zaželen nabor estetik sodi. Nikakor ne želim reči, da kritika ne detektira del, ki se mi zdijo dobra, ali celo da dela presežno slabo selekcijo, le to, da pogosto igra gatekeepersko vlogo, da je njena selekcija omledna in dolgočasna.

Uredniško delo je v Sloveniji v povprečju notorično majhnega obsega, vendar je na področju leposlovnega pisanja še vedno močnejše kot na področju kritiškega. Prvič, zaradi opisane splošne previdnosti od kritikov pravzaprav ne pričakujemo veliko in to pogosto zamenjujemo za spoštovanje pluralizma pogledov. Drugič, uredniki so pogosto tudi sami avtorji, založniki in še kaj, saj samo s kritiškim delom v Sloveniji pač ni mogoče preživeti. To povzroča, da se kritik ne sooča z izzivi in nima posebne zunanje motivacije za razvijanje svojega konceptualnega aparata in primerjalnih sposobnosti. Seveda takšne spodbude ne nudijo niti honorarji, ki so leta stagnirali oziroma se zmanjševali do nivoja, za katerega lahko rečemo, da je pisanje kritik za večino medijev, ne samo na literarnem področju, precej podplačano.

Odnos avtorjev literarnih del do kritikov je pogosto podcenjujoč. Po eni strani zaradi opisane predvidljivosti kritike in po drugi strani zaradi pričakovanja, da bo kritik dopolnil pogosto pomanjkljivo promocijo knjige s svojim kritiškim zapisom. Kadar pričakovanja niso uresničena, se zna avtor razjeziti, kar predstavlja dodaten psihološki pritisk.

V zadnjem obdobju lahko opazimo zanimiv pojav literarnega influencerstva, promocije literature s strani ljubiteljskih bralk in bralcev na družbenih omrežjih. Kljub temu da gre še vedno za večinoma ljubiteljsko dejavnost, pa se počasi profesionalizira. Ker je slovenski kritik od nekdaj tudi literarni influencer oziroma promotor, je pričakovati, da bo njegovo delo z naraščanjem spletnega influencerstva še bolj marginalizirano.

Pri tem moramo seveda ločiti med vlogo piarovca in influencerja. Ne moremo reči, da je vloga kritika privedena do tiste točke, ko bi ga lahko označili za piarovca. Piarovec namreč opravlja delo propagande, ne glede na to, če mu je objekt propagande všeč ali ne. Strategije kritiškega delovanja pa bolj spontano pripeljejo do tega, kakor sem rekel, da kritik bere tista dela, za katere predvideva, da so mu všeč in temu primerno o njih piše.

Kritik je tako ujet v svojevrsten začarani krog, v katerem se sam omejuje v lastnem delu, kar perpetuira omejitve, ki se pojavljajo od zunaj. Med vsemi temi omejitvami in istočasno zahtevami težko vzpostavi ali ohranja svojo identiteto. Njegova samozavest je neprestano na udaru. Nazadnje se lahko preprosto sprijazni s tem, da serijsko preoizvaja tekste, med katerimi je večina pretežno brezpomenska.

Kljub temu pa potreba književnosti po kritiki obstaja. V tej situaciji je videti, da bi kritika lažje preživela brez literarnih del kot obratno. Umetniško delo kot simbolni spomenik neke družbe zahteva komentar, saj v sebi na estetski način zgošča simbolne razsežnosti skupnih prostorov, ki se zgoščajo znotraj zamišljene nacionalne ali nadnacionalne skupnosti. Podobno kot država potrebuje kulturo, vsaj minimalno, čeprav se velikokrat zdi, da bi jo najraje odpravila. Zato se zdi, da smo na svojevrsten način ujeti v status quo. Kritikova vloga je obrobna, istočasno pa se zdi zacementirana, ujet je v nekakšne vice svojega poklica.

Iste značilnosti okolja, ki ljudi spontano usmerjajo v določen tip delovanja, pa imajo tudi svoje prednosti. V Sloveniji zaradi vsepovezanosti akterjev namreč redko opazimo, da je kdo zares cancellan, razen če na nek način sam izrecno deluje v tej smeri. Kljub ognjeviti razklanosti in vsesplošnemu razmahu moralne policije v slovenskem parajavnem prostoru opazimo, da družba kot taka ni pripravljena sprejeti totalne izključevalnosti, da – morda ravno v svoji razdvojenosti – zahteva minimalno mero razprave in pluralizma. Videti je, da ko se človek s svojim delom dokaže kot vreden pripadnik neke skupnosti oziroma akter polja, težko doživi izključitev, saj je njegov prispevek, kljub temu da je morda osovražen, tudi razumljen kot potreben; morda celo bolj kot vsebinski prispevek njegov človeški potencial.

Problem, ki nastane zaradi nasprotovanja določenim problemom polja, je tudi spregledovanje njegovih pozitivnih plati in mistifikacija vloge upornika. V nasprotju s prepričanjem nekaterih polje sicer ima svoja pravila, a je tudi raztegljivo in dinamično ter samo producira svojo alternativo, ki nato sooblikuje etablirani red. Zato v nasprotju z opisano podobo kritika ne želim izpostaviti kot nekakšne kamikaze, norca, ki gre z glavo skozi zid in se bije z mlini na veter: mislim, da bi bilo to intelektualno nepošteno, obenem pa bi zapadlo v zablode moje lastne mladosti, za katere menim, da sem jih presegel.

Poleg tega živimo v času, ko je radikalnost modna. Vsak je sam svoj osebni odrešenik, nekdo, ki prinaša med ljudi meč in ogenj. Zdi se, da podoba javnosti z radikalno zarisanimi binarnimi opozicijiami sama performira dogodke v realnosti, ki pa se nato izkaže za bolj kompleksno. O tem priča vzpon alternativnih medijev, resnična razpršitev in pluralizacija resnic, ki jo živimo, in o kakršni so lahko teoretiki postmodernosti zgolj sanjali.

Kritik, pa tudi vsi drugi, ki se zoprestavljajo nečemu, so vpeti v isto mrežo odnosov, ki vzpostavljajo to, proti čemur se zoprestavljajo. Narcisizem instantnega herojstva je passé. Tako kot idealnega kritika v našem prostoru ne izpostavljam nekoga, ki bi deloval v nasprotju z njegovimi pravili. Temveč nekoga, ki bi pravila razumel, jih ozavestil in ne deloval več spontano, temveč bi svoje kritiške poteze bil zmožen sproti reflektirati. Literatura, ki jo obravnava, navsezadnje, tudi sama ne deluje zunaj teh pravil. Kritiško delo je v prvi vrsti hermenevtično. Ne zgolj oceniti in priporočiti ali odsvetovati nek tekst, temveč v prvi vrsti razumeti, kako deluje in od kod prihaja: da pa bi hermenevtik razumel tekst, mora razumeti tudi podtekst lastnega delovanja. Ta podtekst pa je v našem primeru enak kot podtekst teksta, ki ga obravnava.  Sam sem šel tako skozi fazo uporništva kot relativnega konformizma. Obe fazi sta bili spontani. V obeh fazah sem napisal nekaj dobrih kritiških tekstov, a tudi naredil kikse, ki se jih nisem zavedal. V zadnjem obdobju, zdi se mi, bolj ozaveščam svojo pozicijo. S tem sem dosegel določeno sproščenost tako pri naklonjenih kot pri nenaklonjenih kritiških ocenah, pri katerih me ne ovira osebno poznanstvo. Če nekaj izrazito pohvalim – pa, glede na svojo pozicijo, naj tega ne bi počel – nimam slabe vesti, saj sem zmožen predstaviti notranji ustroj dela v njegovem družbenem habitusu ter tako utemeljiti svojo oceno. Če nekaj ocenjujem negativno, prav tako: pri čemer ta negativna ocena ni več oster napad na smrtnega sovražnika, podkrepljen s paranojo vseoobsegajočega grozečega pogleda, temveč profesionalna polemika z idejo ali estetiko znotraj skupnega področja delovanja, ki ima skupen kolektivni pogled. Ne moremo pričakovati, da se bo nek družbeni red, ki se je stoletja vzpostavljal skozi adaptacije na zunanje okoliščine, v dobrem in slabem, sam spremenil, dokler ne posega na področje Drugega; gre za njegovo notranje delovanje, ki ima lasten smisel in ga je treba spoštovati. Tako kot v vseh literarnih poljih tudi tu velja, da je najboljši kritik tisti, ki je najboljši hermenevtik. In najboljši hemenevtik je tisti, ki dodobra razume lastni habitus.

Literarni kritik je ultimativni hermenevtik. In dobri hermenevtiki so nepogrešljivi za družbo, saj znajo skrbeti za odnose med skupnostmi in prevode med tradicijami, znajo interpretirati politične diskurze in politično nezavedno, ki se nahaja v literarnih delih, predstaviti bralstvu. Večinoma je kritik tisti, ki literarno delo naredi pomembno in ne delo samo po sebi: prodorna kritiška interpretacija je ključno dopolnilo, po katerem delo kliče. Dosledni avtorji literarnih del raje vidijo, da je njihovo delo zares prebrano kot preprosto povzdignjeno: enostavna hvala sicer dvigne občutek ugodja do vrhov, vendar temu hitro sledita padec in praznina; notranje zadovoljstvo ob tem, ko ugotovi, da je kritik delo zares prebral in mu ga interpretiral tudi za njega samega, pa je trajnejše. Literarni kritik je torej v nekem smislu ne zgolj bralec in ocenjevalec knjig, temveč tudi nekdo, ki je znotraj določene skupnosti najbolj usposobljen za reševanje problemov, ki se pojavljajo pri interpretaciji na čisto vsakdanji ravni in tudi pri ključnih razpotjih, ki se zarisujejo v javnem življenju. Poglejmo samo, kakšno vlogo je denimo v preteklosti odigral Taras Kermauner. Seveda s poudarjanjem vloge kritika ne bomo rešili tistega dela zagate, ki zadeva njegove materialne, eksistenčne okoliščine v trenutnem kulturnem sistemu. Od nikogar ne smemo pričakovati, da bo neutrudno in odgovorno opravljal delo, za katerega je podplačan.

Vsekakor pa je občutek nesamozavesti, ki pogosto tare kritičarke in kritike v trenutnem položaju, nezaslužen.