Objave

Naslovnica knjige

Kazuo Ishiguro, Ne zapusti me nikdar

Mesto bere ... literature sveta

Objavil: Rok Dežman, 18.5.2021 ob 10:24

Kategorije: Zapisi z dogodkov

V četrtek, 13. maja, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal dogodek v sklopu bralnega projekta Mesto bere, ki ga Mestna knjižnica Ljubljana izvaja že deseto sezono in prinaša 100 odličnih knjig vrhunskih avtorjev sodobne literature. O romanu Ne zapusti me nikdar Nobelovca Kazua Ishigura in istoimenskem filmu iz leta 2010 sta se pogovarjala filmska kritika Rok Govednik in Matic Majcen. Zgodba sledi trem najstnikom v dveh različnih starostnik obdobjih, ki hodijo na idilično šolo na britanskem podeželju, za katerega sumimo, da je nek internat oziroma celo sirotišica, saj ima zelo stroga pravila. Kasneje izvemo, da gre za neke vrste klone, ki so narejeni zato, da darujejo organe, nihče od njih ne bo dočakal visoke starosti, ampak bodo umrli mladi. Učinek pripovedi je ravno v tem, kako se najstniška drama meša z distopičnim nastavkom, je poudaril Majcen, v tem vidi glavno odliko romana. Žanrsko gre za distopijo, a v običajnih distopijah imamo znake, da gre za razpadlo družbo, temačno vzdušje, je tu občutek drugačen, bolj v smislu vzporedne zgodovine (v slogu Zarote proti Ameriki), bolj podoben je Freudovemu konceptu unheimlich, kar je bolj podobno srhljivki kot znanstveni fantastiki (si v znanem svetu, a se nekaj nenavadnega dogaja). Ne zapusti me nikdar je krasen primer tega, kako graditi psihološki učinek na bralca oziroma gledalca.

Med branjem se je Majcnu zdelo, da bolj sodi v žanr mladinskega romana, film pa je bolj zgoščen, ključni prizori pa vseeno ostanejo, če gledaš film po branju romana jih sploh opaziš. Govednika so zmotili prisiljeni preskoki med prizori, strukturno se mu je zdel nezadovoljiv, Majcen je to povezal z valom t. i. inteligentnega Hollywooda, ki je ob prelomu stoletja in do danes dobil svoj zagon, tudi ta film hoče aktivnost od gledalca, kar se povezuje tudi z logiko art filma, zato to vidi kot pozitivno. Zaradi te montaže je tudi bolj naraven vstop bolj zvezdniških igralcev na sceno. Komentirala sta tudi igralsko zasedbo, Keira Knightley je takrat edina res znana, če pa gledamo danes, pa so velike zvezde – danes je to pravi britanski zvezdniški film (v njem imamo Carey Mulligan, Andrewa Garfielda, Domhnalla Gleesona), sta se pošalila. Film je režiral Mark Romanek, v svojih štiridesetih letih kariere je posnel tri filme, je pa zelo znan režiser videospotov, scenarij pa je napisal Alex Garland, njegov scenaristični prvenec je Plaža in dolgo časa je pisal scenarije, sčasoma pa je postal režiser in se hitro ustoličil kot uspešen znanstvenofantastični režiser (Ex Machina, Annihilation, serija Devs). Da je adaptacija tako uspešna, je verjetno prav zaradi vzdušja in zgodbe, ki ju ustvari literarno delo, taka dela so hvaležna za adaptacijo v primerjavi s tistimi, ki so močnejša na slogu (npr. Na cesti Jacka Kerouaca). Potem sta spregovorila še o posameznih likih, potem pa sta se posvetila še osrednji temi, ki daje delu pomembno širino in relevantnost in gre onkraj najstniških in površinskih zgodb – kloniranje. Te zgodbe sploh ne vidimo, je ne zaslutimo, ampak zanjo izvemo šele v razpletu. Majcen je to primerjal s serijo Deklina zgodbo, ki gre iz družinskega okolja na širše družbeno, tu pa ostane družbeno skrito, bralec si lahko vse to le predstavlja in zaradi tega je zgodba še bolj srhljiva. Če pogledamo avtorjev opus, se ogromno ukvarja z družbenimi razredi, in tudi tu je veliko družbenega komentarja, Majcen je komentiral, da je to zgodba o fašizmu – gledamo otroke, ki odraščajo in se sprijaznijo s svojim družbenim razredom, doživljajo sicer eksistencialno nervozo, ne znajo pa zbežati ali se kako upreti, zaradi tega je zgodba tako temačna, ker je v ozadju poanta, da je za upor prepozno, ko se generacije večkrat zamenjajo. Govednik je dodal še, da je opazil, kako pokažejo zatiranje človeka in njegovih spretnosti, prek drobnih opazk in z diskurzivno prisilo jih postavljajo na svoje mesto. Za konec sta sklenila, da upata, da ne gremo v tak svet, da še imamo voljo do upora.

Poročilo je napisala Veronika Šoster.