Objave

Karmen Willum Švegl in Leonora Flis

Literarno novinarstvo

Objavil: Aleš Jamšek, 20.4.2021 ob 10:01

Kategorije: Zapisi z dogodkov

V torek, 20. aprila 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. V zadnjem času je bilo že kar nekaj dogodkov posvečenih dopisnikom in dopisnicam. Tokrat je Flis gostila Karmen Willum Švegl, dolgoletno vojno dopisnico z Bližnjega Vzhoda. Študirala je primerjalno književnost, v novinarstvo pa je prišla po naključju. Si je pa želela delati z literaturo in od nekdaj jo je zanimalo pisanje. Ko je začela pisati, je mešala novinarske žanre in zakonitosti, najprej je sicer pisala literarne kritike in članke, potem se je odpravila v Berlin, kjer je spoznala svojega moža in skupaj sta začela potovati. Spodbudil jo je k temu, da poskusi nagovoriti kak časopis, če bi jih zanimali članki s terena. Na začetku je pisala za različne revije od Dnevnika do Mladine, najprej z Balkana, potem iz Izraela in Palestine, kasneje Pakistana, potem pa je začela delati za POP TV in kasneje za RTV. Vedno si je želela potovati, sploh v svet, ki je malce kaotičen in ni preveč urejen, svoje novinarske začetke je zato razumela kot sredstvo, da je lahko imela življenje, kot si ga je želela, ne predstavlja si, da bi se po morebitni vrnitvi v Slovenijo še ukvarjala z novinarstvom.

Na področju vojnega poročevalstva še vedno prevladujejo moški, sta ugotavljali, fizično je res precej naporno delo, saj moraš biti tudi pripravljen bežati, trezno odreagirati v krizni situaciji, pomagati komu, če ga ustrelijo. Vse to gre onstran novinarskega dela, pri tem ti pomagajo tudi posebni treningi, je pojasnila. Organizirajo jih razne organizacije, sama sicer ni pristaš tega, ker je velika razlika med nadzorovanim okoljem in resničnim življenjem, je pa vseeno neka priprava na situacijo, ki se ti lahko zgodi, in da v njej potem čustveno ne odpoveš. Na začetku poročanja so šle težke situacije hitreje mimo nje, kasneje pa je ugotovila, da so se v bistvu nakopičile, sploh po rojstvu otroka jo je drugače zadelo, saj se je prej do izgub nekako lažje distancirala. Takrat je imela precej težav s posttravmatskimi motnjami. Velikokrat se je tudi zapletla v osebne zgodbe ljudi, včasih namreč kot novinar prideš lažje do informacij, to je bilo kar naporno. Poskušaš jim pomagati, a lahko s tem sebe izjemno izčrpaš. Ti pa taki dogodki tudi veliko dajo, a se znajdeš pred nekim čustvenim zidom, o katerem se ne govori vedno. Ima veliko novinarskih kolegov, ki jih ni več ali pa ki se ne morejo več pobrati po kaki izkušnji.

Vsi konflikti spreminjajo neko družbo, neko nasilje prinaša večje spremembe, obenem pa je tudi srečevanje ljudi v teh konfliktih posebno, saj so iskreni, čustveno gre situacija tako globoko, da jim prideš bliže – včasih je s kom ob bombnih napadih preživela po več dni, in takrat šele res razumeš njihovo življenje in lahko o tem veliko bolj kredibilno poročaš, je povedala. V zahodnem svetu te ljudje ne spustijo tako blizu, včasih te celo prijatelji ne, kaj šele tujci, tam pa ljudje tega ne razumejo kot vsiljevaje, ampak kot pomoč. Večkrat so jo prosili, naj pride k njim in pove svetu, kaj se jim dogaja; to sicer deluje na lokalnem nivoju, zato ljudje razumejo novinarja kot nekoga, ki jim lahko olajša situacijo, v novinarstvu še vedno vidijo moč, ki se na Zahodu počasi izgublja. Njene izkušnje so bile vedno pozitivne, tudi kot ženska ima vedno dostop do ženskega sveta, ki ga novinar moškega spola nima, ker se to v tej družbi ne spodobi. Pa tudi moški jo vidijo kot tujko, ne kot žensko, kar ji je tudi večkrat prišlo prav (seveda je to čisto drugačna situacija, kot če si ženska, rojena in vzgojena v tamkajšnji kulturi). Njeno delo je drugačno kot pri katerih drugih dopisnikih, pa za to ni dobila posebnega bonusa ali razumevanja, ker gre za prekarno delo. Žal pa tudi mediji niso v zavidljivi situaciji, sploh zasebni, ki so borijo za preživetje. Izjemno težko je dobiti stalno zaposlitev danes. Ko je začela na Bližnjem Vzhodu leta 2001, v t. i. »zlatem obdobju Bližnjega Vzhoda«, si si lahko na tem zgradil kariero, danes bi bilo veliko težje, ko se dogaja neke vrste zaton, je še pojasnila. Z novinarskega stališča se stvari namreč stabilizirajo in umirjajo: dogaja se popoln zaton arabske pomladi, Američani se počasi umikajo, Asad se je obdržal na oblasti, begunci se bodo verjetno začeli vračati, vlade so precej stabilne v na primer Egiptu, Savdski Arabiji … Da pa se samodržci utrjujejo na oblasti, je za novinarja vseeno zaton (četudi je za ljudi to včasih pomiritev in varnost). Zanjo je to težka, a prisrčna regija, sploh zaradi gostoljubnosti in odprtosti ljudi do sveta. Tudi novinarsko delo in pristop sta povsem drugačna kot v Evropi, večinoma se pogovarja sproščeno, ne v obliki intervjujev, tudi dostop do ljudi na funkciji je drugače organiziran. Potrebuješ precej kreativno razmišljanje in s tem lahko konkuriraš največjim televizijam, ker je vse prepuščeno tebi in tvojim instinktom. Ljudje se na podlagi tvoje osebnosti in obnašanja odločijo, kako bodo pristopili do tebe, ne zanima jih, h kateremu mediju kdo spada. Tudi to jo privlači na tem delu, da je veliko odvisno od tvojih lastnih sposobnosti.

Trenutno se nahaja v Dubaju, življenje tam je zelo zanimivo, ker je njena izkušnja povsem drugačna od tega, kar vidimo na televiziji – tisto je paralelni svet za turiste, ki se mu z lahkoto izogneš, je še povedala. Na majhnem prostoru lahko najdeš ljudi s celega Bližnjega Vzhoda in pol Azije, je nekakšna vas v malem, kjer najdeš vse profile ljudi. V časih, ko je težko dostopati do nekaterih držav, ker so zaprte zaradi konfliktov (Sirija) ali pandemije, je dobrodošlo, da ima znova stik z različnimi ljudmi.

Poročilo je napisala Veronika Šoster.