Objave

Hibridizacija poklica – Petra Koršič

Objavil: Rok Dežman, 31.1.2022 ob 5:09

Kategorije: Recenzije

Pisanje kritike je etično dejanje ali moralna in estetska dolžnost kritike in/ali

Hibridizacija žanra/poklica?

Referat za simpozij Umetnost kritike 2021: Kdo je kritik?

  1. Povzetek referata

Pred ducatom let se je na podelitvi Stritarjeve nagrade za mladega kritika v prostorih Društva slovenskih pisateljev za hip naredila zagrobna tišina. Iz maloštevilnega občinstva je bilo nagrajenemu kritiškemu imenu zastavljeno vprašanje o Mitji Mejaku. Kdo je kritik? Za plodovitim analitičnim kritikom so poleg revijalnih objav kritik ostale tri knjige. Mitja Mejak (1926–1975) je leta 1961 objavil Književno kroniko, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962. Od kritikov sta za njim nagrado prejela le še Vasja Predan (za gledališko kritiko) in leta 1985 Taras Kermauner (1930–2008), ki pa jo je zavrnil. Peter Kolšek (1951–2019) nagrade ni prejel.

Ponuja se primerjalna analiza na podlagi knjižnih izdaj kritik. Prikažem število obravnavanih knjižnih del avtoric glede na vsa zajeta kritiško obravnavana dela v knjigah; katera imena se ponavljajo in tako nakazujejo kritikovo preferenco; analizo nekaj del (dolžina glede na relevantnost, ubeseditev vrednotenja …). Ob analizi nekaj Mejakovih kritik, iz katerih je razvidno, da se je kritik jasno in odločno opredeljeval do tvarine, se zdi današnja skrb nad stanjem kritike kot žanra odraz naravnega razvoja. Še sploh, če upoštevamo, da je nad stanjem kritike tožil že leta 1986 Štefan Barbarič na mednarodnem simpoziju Obdobja. Ali gre, glede na družbene spremembe, tehnološki razvoj, spremembe na področju medijev ter vlogo, pomen in ugled kritike in kritika/kritičarke danes, za logično razvojno stopnjo, morda tudi metamorfozo, hibridizacijo žanra/poklica?

Na podlagi obravnave Mejakove Književne kronike I in II ter Kolškove Lepe točajke sem preverila hipotezo, da je kritika v šestdesetih še uredniško usmerjala in svetovala avtorju, od devetdesetih pa bolj ocenjuje, vrednoti, tudi interpretira (sodobna literarna interpretacija na podlagi uporabe metodologij in/ali teorij, npr. afektivne hermenevtike, »gender« in »queer« teorije oziroma kvirteorije in teorije spola, ekokritike, ekofeminizma itd., kamor se pogosto prestavlja obravnava/ocena današnje poezije).

  • Uvod

V svojem referatu se posvečam premisleku ob dveh izjavah dveh delavcev v polju književnosti, ki ju zapisujem v naslovu. Pred ducatom let se je na podelitvi stanovske nagrade, torej Stritarjeve nagrade za mladega kritika, v prostorih Društva slovenskih pisateljev za hip naredila zagrobna tišina. Iz maloštevilnega občinstva je bilo nagrajenemu kritiškemu imenuzastavljeno vprašanje o Mitji Mejaku. Mitja Mejak (1926–1975), ki je začel kot pesnik in deloval kot kritik, kasneje se je posvetil daljši formi eseju, urednik in prireditelj literarnih del za radijski in televizijski medij, je kot pomembno domače kritiško ime morda bolj poznan nekaterim slovenistom. Njegovo delo je evalviral Franc Zadravec, o njegovem pisanju je Ciril Zlobec, Mejakov uredniški kolega, zapisal, da si je Mejak »zavestno postavil [meje] sam, ker se ni mogel ne hotel izneveriti načelu, da je pisanje, tudi pisanje kritike, etično dejanje« (Ciril Zlobec: Mitja Mejak, Portreti; Sodobnost, 1963, letnik 26, številka 6 (1978), str. 613). Ob dvajseti obletnici Mejakove prezgodnje smrti je France Vurnik, ki je zbral Mejakove kritične eseje in jih izdal pod naslovom Portreti, leta 1995 opozoril na »moralno in estetsko dolžnost kritike« (Delo, 24. 8. 1995, str. 11–12). Za plodovitim analitičnim kritikom, ki je v času socialnega realizma branil literaturo pred shematizmom in estetsko neizčiščenostjo ter »tenkovestno« analiziral v razmejitvi vrednost in novosti danes klasike, tedaj avtorje modernistične in avantgardistične poezije (Zajca, Strnišo, Tauferja, Šalamuna), so poleg revijalnih objav kritik ostale tri knjige. Poleg omenjenih posthumno izdanih kritičnih esejev Portreti je Mejak objavil dva izbora kritik, in sicer Književno kroniko leta 1961, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962, ter Književno kroniko: 1962–1965.

Tako se ponuja primerjalna analiza na podlagi knjižnih izdaj. Prikazala bom število obravnavanih del avtoric glede na celoto, katera imena se ponavljajo in tako nakazujejo Mejakovo preferenco. Glede na to, da se zadnje čase stopnjuje zaskrbljenost ob vprašanju, kaj je z literarno kritiko in kakšna je ter kaj je njena funkcija, se mi pogled nazaj zdi še toliko bolj na mestu. Ob analizi nekaj Mejakovih kritik, iz katerih je razvidno, da se je kritik jasno in odločno opredeljeval do tvarine (med drugim je pripravil izbor Balantičeve poezije s spremnim esejem), se zdi današnja skrb nad stanjem kritike kot žanra odraz naravnega razvoja, morda tudi metamorfoze, hibridizacije (žanra). Namreč že leta 1986 je Štefan Barbarič na mednarodnem simpoziju Obdobja 8 z naslovom Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura (zbornik, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1988,ur. Boris Paternu, Franc Jakopin, Peter Weiss), na katerem je predstavil premislek o zgodaj umrlih kritikih Herbertu Grünu in Mitji Mejaku, potožil o tedanjem stanju kritike. Tako se organizatorski poziv k referatom 2021 za simpozij Umetnost kritike kaže spričo Barboričevega premisleka konec osemdesetih kot logična, naravna razvojna stopnja žanra kritike (glede na družbeni razvoj in spremembe ter vlogo in pomen kritike).

  • Razmerje med poklicem kritika in najvišjimi nagradami

Izhajajoč iz seznama Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada lahko sklepamo, da se pomen umetnostne kritike od šestdesetih let prejšnjega stoletja manjša. Mitja Mejak je leta 1962, ko se je prvič podelila nagrada Prešernovega sklada, prejel nagrado za knjigo izbranih književnih kritik z naslovom Književna kronika, v kateri je izbranih 52 ocen knjig. Leta 1967 je nagrado Prešernovega sklada prejel esejist in kritik Vasja Predan za knjigo kritik in esejev Od premiere do premiere. Od tedaj je bila mala Prešernova za kritiko in esejistikopodeljena le še literarnemu zgodovinarju in pisatelju Tarasu Kermaunerju (1930–2008) leta 1985 za knjigo Sreča in gnus, vendar jo je zavrnil z besedami: »Nagrad ne maram, so znak fevdalne družbene miselnosti: če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen … Nagrada človeka ponižuje.« Peter Kolšek (1951–2019) je bil nagrajen le z nagrado čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije leta 2014 za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva.

Še bolj zgovoren je pregled seznama Prešernovih nagrad. Za literarnozgodovinsko in esejistično delo so nagrade prejeli le v desetletju med letoma 1958 in 1969. Leta 1971 jo prejme Janko Lavrin za življenjsko delo in posredovanje slovenskega slovstva v tujini, torej za prevajanje, kar presega naš obravnavani okvir. Leta 1958 je nagrado za delo Književnost in družba prejel Boris Ziherl (1910–1976), leta 1966 Josip Vidmar (1895–1992) za knjigo Misli (1964), za pesniško, esejistično, literarnozgodovinsko delo je leta 1968 prejel nagrado Janko Glazer (1893–1975) in leta 1969 je za življenjsko delo na področju literarne umetnosti prejel nagrado France Koblar (1889–1975).

ŠTEVILO OBRAVNAVANIH KNJIŽNIH DEL AVTORIC GLEDE NA VSA ZAJETA KRITIŠKO OBRAVNAVANA DELA V KNJIGAH in KRITIKOVA PREFERENCA AVTORJEV

  • MITJA MEJAK (1926–1975)

Mitja Mejak se je vzporedno posvečal kritiki, esejistiki, urejanju in urednikovanju, novinarstvu in prirejanju literarnih besedil za radijski in televizijski medij, dramatizacijam (npr. Cvetja v jeseni, Cankarjevega Polikarpa, Kosmačevega Tantadruja). Mejakova kritična misel je v drugi polovici dozorela in se umaknila v esej. V knjigi »Mitja Mejak: Književna kronika: izbor literarnih ocen. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1961.« je vseh kritik 52, avtoric oziroma soavtoric zajetih knjig je osem, kar je 15,38 odstotka. Obravnavana dela avtoric so: (1) Mimi Malenšek-Konič: Matjaž; (2) Marička Žnidaršič: Nalomljena veja; (3) Tri mladinska dela (Ela Peroci); (4) Mimi Malenšek: Bratstvo; (5) Katja Špur: Dva studenca; (6) Mira Mihelič: April; (7) Mira Mihelič: Hiša večera; (8) Mimi Malenšek: Črtomir in Bogomila.

Mitja Mejak v predgovoru izpostavi, da so kritike nastale od 1950 do 1961. Izhajale so v Mladinski reviji, Novih obzorjih, Naših razgledih, Ljudski pravici in v Naši sodobnosti. Petdeset ocen obravnava 35 sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev. Knjiga je urejena kronološko. Ne želi posploševati kritiških zaključkov, zato je »kronika«. Med zadržki, da nekih knjig ni kritiško obravnaval, je tudi osebno prijateljstvo.

V drugi knjigi »Mitja Mejak: Književna kronika: 1962–1965. Maribor: Založba Obzorja, 1966 (Razpotja: razprave, eseji, članki, kritike).« predstavlja število kritik del, ki so jih napisale avtorice, povprečno dobrih dvajset odstotkov. Pri podrobnejšem prikazu po letih izstopa leto 1964, ko je delež kritik del avtoric skoraj 27-odstoten. Leta 1962 je od 46 obravnavanih del 9 knjig avtoric, kar predstavlja 19,56 odstotka. Ta dela so: (1) Manica Lobnik: Ledinčani; (2) Vida Taufer: Svetli sadovi; (3) Gitica Jakopin: Žarometi; (4) Milka Kovič: Partizanka; (5) Mira Mihelič: Mladi mesec; (6) Branka Jurca: Lizike za vse; (7) Branka Jurca: Hišica ob morju; (8) Nada Matičič: Gozd je onkraj hriba; (9) Nada Gaborovič: Kali prihodnosti. Leta 1963 je delež točno 20-odstoten. Od 40 obravnavanih del je 8 ocen del, ki so jih napisale avtorice: (1) Branka Jurca: Uhač in njegova druščina; (2) Elza Budau: Diagram neke ljubezni; (3) Marlena Humek Pehani: Deklice na potepu; (4) Gitica Jakopin: Devet fantov in eno dekle; (5) Breda Smolnikar: Otročki, življenje teče dalje; (6) Mira Mihelič: Otrok in struga; (7) Marta Grom: Izpoved žene; (8) Stanka Vilhar: Sence pod Matajurjem.

Izstopa torej leto 1964. od 26 del jih je 7 napisalo žensko pero. Mejak je torej v knjigo pripustil oziroma izbral 26,92 odstotka kritik del avtoric: (1) Ela Peroci: Zato, ker je na nebu oblak; (2) Miriam Steiner: Vojak z zlatimi gumbi; (3) Marija Vogrič: Ljudje bodo ostali; (4) Svetlana Makarovič: Somrak; (5) Marija Gorše: Očiščevanje; (6) Mimi Malenšek: Inkvizitor; (7) Mira Mihelič: Mavrica nad mestom. Leta 1965 pa je delež spet 20-odstoten, obravnavanih je pet del avtoric: (1) Kristina Brenkova: Dnevna poročila; (2) Mira Mihelič: Pridi, moj mili Ariel; (3) Ada Škerl: Obledeli pasteli; (4) Nada Gaborovič: Seženj do neba; (5) Mira Mihelič: Zmeraj, nikoli. Mejak kritiško večkrat obravnava istega avtorja, od ustvarjalk so to: Mimi Malenšek (3 kritike), Miro Mihelič (7 kritik), Branko Jurca (3 kritike), Elo Peroci (2 kritiki).

Razmerje med Mejakovimi literarnimi eseji o avtorjih oziroma avtoricah je v tretji knjigi, ki je izšla po njegovi smrti in jo je uredil France Vurnik, popolnoma drugačno. V knjigi »Mitja Mejak: Portreti. Ur. France Vurnik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977.« ni obravnavane niti ene avtorice, torej je odstotek nič. Gre za literarne eseje, ki so naslovljeni kot »portreti«. Nastajali so od 1954 do 1975. Poleg kritik v dveh knjigah predstavljajo Mejakovo analitično kritično delo. Razlika med kritikami in eseji je v namembnosti dela: eseji so bili uvodi ali spremne besede h knjižnim izborom literarnih del. Vurnik ugotavlja, da je »Mejakovo esejistično in kritično ustvarjanje […] celovito, oprto na enotna nazorska in estetska izhodišča« (str. 233). Po Vurnikovem mnenju je Mejak urejal »dela tistih avtorjev in analitične eseje je pisal o tistih delih, ki utemeljujejo in potrjujejo humanistično poslanstvo besedne umetnosti tudi v času, v katerem se je literarna ustvarjalnost odmaknila od svojega temeljnega poslanstva v smislu idejno-estetskega bogatenja in humanističnega osveščanja«. Na istem mestu Vurnik izpostavi tudi svoje opažanje, da je Mitja Mejak »do literarnih tvorcev postavljal izoblikovane zahteve po živem, organskem soglasju med literarno tematiko, njeno individualno in družbeno pomembnostjo ter njeno estetsko pojavnostjo«. Na strani 236 Vurnik tudi strne uredniško misel o Mejakovih esejih z besedami: »izbrani eseji v tej knjigi najbolj avtentično uveljavljajo Mejakov literarni nazor v razmerju do avtorjev in del, do katerih je čutil določeno afiniteto in za katere se je odločil napisati uvodne ali spremne eseje«.

  • PETER KOLŠEK (1951–2019)

Knjiga »Peter Kolšek: Lepa točajka. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2003 (zbirka Novi pristopi).« vključuje 93 pesniških kritik. Od tega so le 12 knjig napisale ženske, kar je samo 12,9 odstotka. Če statistični podatek primerjamo z Mejakovo knjižno kritiško bero v 60. letih, opazimo, da je Peter Kolšek, ki je zbrane kritike po letu 1985 najprej objavil večinoma v Književnih listih Dela, kakor nekatere tudi v Naših razgledih, opazno manj recenziral knjige pesnic. Mejak je leta 1964 dosegel rekordno skoraj 27-odstotno pokritost književnic. To je podatek, ki ga nisem pričakovala in me je osupnil.

Katerim knjigam, ki so jih napisala ženska pesniška imena, se je posvetil Kolšek v Lepi točajki? Te so: (1) Mila Kačič: Okus po grenkem (Poezija »naročja ljubezni«); (2) Minka Korenčan: Drugačna svetloba (Luč samote); (3) Minka Korenčan: Glas iz daljav (Kot preprosta in globoka molitev); (4) Taja Kramberger: Marcipan (V šoli pri Šalamunu); (5) Cvetka Lipuš: Doba temnjenja (Priprta zenica); (6) Svetlana Makarovič: Tisti čas (Desetkrat prekleta desetnica); (7) Neža Maurer: Kadar ljubimo (Dober dan, ljubezen); (8) Vida Mokrin Pauer: Krili v kletki (»Kura na živem jajcu«); (9) Tatjana Soldo: Posvetitve (Angel obupa); (10) Maja Vidmar: Način vezave (Razvezano telo); (11) Ifigenija Zagoričnik: Kaj je v kamnu (Žgana glina jezika ali tnalo neobčutljivo); (12) Ifigenija Simonović: Dračje in korenine (Poezija zlomljene peruti). Kolšek se od 12 avtoric dvakrat posveti dvema: Minki Korenčan in Ifigeniji Zagoričnik Simonović. Ifigenija Simonović je širše poznano ime, žal pa Minke Korenčan ne pozna niti današnja kritiška srenja.

  • Drugi kritiki, esejisti in literarni zgodovinarji

Radovednost me je gnala v statistično preverbo obravnav avtoric še pri Matevžu Kosu, Vanesi Matajc in Urbanu Vovku ter pri nekritiški knjigi Zavetje zgodbe: sodobni slovenski roman ob koncu stoletja Alojzije Zupan Sosič, ki zadnje čase opazno prispeva k obravnavi pesniških del predvsem avtoric. Vsi so knjige izdali pri založbi LUD Literatura.

V knjigi Alojzije Zupan Sosič Zavetje zgodbe: sodobni slovenski roman ob koncu stoletja (2003) je od 24 obravnav 5 romanov književnic: (1) Berta Bojetu: Filio ni doma; (2) Maja Novak: Cimre; (3) Sonja Porle: Črni angel, varuh moj; (4) Nina Kokelj: Milovanje; (5) Katarina Marinčič: Rožni vrt, kar ustreza 20,83 odstotka, to je skoraj 21 odstotkov. V knjižnem prvencu je Alojzija Zupan Sosič obravnavala tudi ženske, kar je razumljivo, če upoštevamo njene afinitete do označevanja literature žensk, o čemer je pisala v strokovnih razpravah.

Vanesa Matajc se je v kritiških pogledih na slovenski roman v devetdesetih Osvetljave (2000) posvetila 31 romanom, od teh so 3 napisale ženske, kar ustreza 9,68 odstotka obravnavanih del. Obravnavani romani, ki so jih napisale avtorice: (1) Nedeljka Pirjevec: Zaznamovana; (2) Berta Bojetu: Ptičja hiša; (3) Zdenka Žebre: Kamen na srcu.

Prvenec Matevža Kosa Prevzetnost in pristranost ni upoštevan. Kritike in refleksije (2000) Matevž Kos razdeli na področja: Poezija, Proza, Esejistika. Pri razdelku Poezija so od 43 obravnav tri dela napisale avtorice. To ustreza 6,98 odstotka. Pri Prozi sta dve od 39 skupno avtorjev književnici, kar je 5,13 odstotka (glede na število obravnavanih del (38) pa je delež 5,26 odstotka, ker sta knjigo Navadna razmerja napisala avtor in avtorica, torej dva avtorja, to sta Brina Švigelj Merat in Peter Kolšek). Pri Esejistiki sta dve knjigi od 40 napisali ženski, kar predstavlja pet odstotkov. Kos obravnava skupno sedem del književnic od skupno 122 obravnavanih del, kar predstavlja 5,74 odstotka. Ta dela so: (1) Vesna Furlanič Valentinčič: Reliefne zgodbe; (2) Minka Korenčan: V zrcalu minljivega; (3) Maja Vidmar: Ob vznožju; (4) Katarina Marinčič: Rožni vrt; (5) Brina Švigelj Merat in Peter Kolšek: Navadna razmerja; (6) Silvija Borovnik: Slovenija, moja Afrika; (7) Tea Štoka: Prevara ogledala.

Če je na Kosov izbor obravnavanih del v Kritikah in refleksijah še lahko vplival urednik revijalne rubrike kritika (ali uredniški odbor), si je Matevž Kos v knjigi Branje po izbiri (2004) knjige izbiral sam. In kaj nam pove statistika? Kos je 28 kritiških besedil o esejističnih delih (2001–2004) pisal za Delo (eden je bil objavljen v Ampak). Med njimi ni avtorice. Delež je torej 0-odstoten.

Urban Vovk v knjigi V teku časa (2002) objavi kritiške poglede na sodobno slovensko poezijo. Gre za 20 kritik pesniških zbirk, od tega so jih 4 napisale pesnice. To ustreza 20 odstotkom: (1) Taja Kramberger: Marcipan (Pravokotno na preteklost); (2) Maja Vidmar: Ob vznožju (Umrljivost skozi dotik); (3) Barbara Korun: Ostrina miline (»Na robu bivanja ni trajanja«); (4) Lucija Stupica: Čelo na soncu (Spanje z odprtim očesom). Kruh zgodnjih let (2006) prinaša 15 esejističnih besedil Urbana Vovka. Od 10 obravnav opusov sta dve ženski: Polona Glavan (kratka proza) in Suzana Tratnik (proza). To spet ustreza 20 odstotkom.

Naj navedem še formalne študijske poti, ki morebiti (so)vplivajo na profil kritika. Urban Vovk je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za filozofijo, Vanesa Matajc in Matevž Kos na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF Univerze v Ljubljani, Alojzija Zupan Sosič je študirala najprej na tedanji Pedagoški akademiji v Ljubljani, kasneje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in sicer slavistiki (slovenistiki in srbohrvatistiki) ter na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo v Ljubljani.

  • ANALIZA NEKAJ DEL (DOLŽINA GLEDE NA RELEVANTNOST, UBESEDITEV VREDNOTENJA …)

Kolšek v uvodu v Lepo točajko (večinoma gre za kritike med letoma 1987 in 1999) poudari pomen užitka: »Brez kategorije užitka, ki ga (lahko) ponudi lirika, si kritiške kriterije sicer lahko predstavljam, težko pa jih posvojim.« »Za nekatere zbirke mi je žal, da o njih nisem pisal, nekaj pa je tudi takšnih, da bi jih z veseljem odstopil drugim.« Obseg je bil določen z dolžino rubrike Recenzijski izvod. Ko je sestavljal knjigo in bral za seboj, so ga navdajali različni občutki. »Predvsem se mi danes zdi, da so bila nekatera navdušenja ujetniki preveč sprotne bralske impresije.« Ker je v izboru preveč naključnosti, tako Kolšek, ga ne moremo imeti za sistematični opis, bolj za gradivo za refleksijo poezijo na prelomu tisočletja.

Kolšek leta 1999 za Sodobnost napiše, da je v 140 letih od Levstikovega vzklika »Bog živi kritiko!« »literarna kritika obrodila stoteren sad, prav dandanes pa se zdi, da je bolj živa(hna), kot je bila kdaj koli«. Zanimivo je, da je Barbarič leta 1986 tarnal, Kolšek pa v Lepi točajki zbral kritike prav od leta 1985, večinoma od leta 1987 naprej, in poudaril veselje nad živostjo kritike. Obenem pa je izpostavil zasuk, spremembo, in sicer razpad normativnosti. Normativnost je v devetdesetih navzoča v obliki splošnih vrednostnih sodb. In sicer tako v »informativnih kritiških zapisih, ki so praviloma bliže poročevalskemu recenziranju« kakor tudi v »resnobnih kritiških nastopih v elitnih kulturnih rubrikah«. Jasne eksplikacije stališč se umikajo ležerni in neobvezujoči afirmativnosti. Prepoznavni literarnovedni kontekst nadomešča prijazni pobralski impresionizem (na nižji publicistični ravni je filozofska interpretacija, zlasti v literarni refleksiji 70. let). Še več, Kolšek, strnjeno, poudari redkost negativnih ocen in da kritika ne more in noče več biti prostor visokih polemičnih zastavkov ter da gre za nevznemirljive observacije mirne dobe. Leta 1999 izpostavi revijo Literatura kot domicil literarne kritike in dve kritiški imeni, Matevža Kosa in Vaneso Matajc. Misel o kritiki zaključi kritično, kar se za metakritiko spodobi, in sicer da literarno ustvarjanje in literarna kritika devetdesetih nista med sabo v tvornem razmerju: kritiško pisanje je v dvesto letih najbolj plodovito »in hkrati izgubljeno tako daleč od košatega drevesa«.

Mejak, nasprotno, dodeli »kronikam« različno dolžino. Izraz kronika ustreza po njegovem mnenju karakterju ocen. To pomeni: »Dosledno in namenoma [se] zadržujejo ob posameznem literarnem pojavu, ne da bi se skušale oddaljiti od konkretnega gradiva oziroma posploševati kritične zaključke.« Po njegovem mnenju je bila namreč literarna kritika precej let po vojni zanemarjena v smislu hitrega in rednega odziva. Dolžina kronik morda variira tudi glede na mesto objave (Mladinska revija, Nova obzorja, Naši razgledi, Ljudska pravica, Naša sodobnost), vendar predvsem na relevantnost obravnavanega dela. Poudari, da je v desetletju (1950–1961) obravnaval samo del literarnih tekstov, saj ena oseba ne more pokriti vsega, in da je iz izbora razvidna »enotnost kritičnega postopka in kriterijev«. Izpostavi dva pojava, ki sta bila najbolj nevarna za povojno književnost, in sicer shematizem in estetska neizčiščenost.

Zanimivo pa je, da Kolšek omenja pajdašenje med literati in kritiki, Mejak pa umanjkanje ocene nekaterih relevantnih del pojasni z zadržki subjektivne narave (pomanjkanje časa, osebno prijateljstvo). Kolšek se za preveč blagohotno dolžino in preveč poglobljeno obravnavo nekaterih del izvzame s predpisano dolžino rubrike Recenzijski izvod v Delovih Književnih listih, Mejak pa v obrambo navedenega ugovora navede dejstvo, »da mora kronist oziroma kritik literature, ki nikakor ne premore obilice odličnih umotvorov in ki je v prehodni dobi iskanja novih idejnih in estetskih vrednot, vsekakor upoštevati splošno realno stanje te literature in temu stanju vsaj do neke mere prilagoditi tudi kritične kriterije«. Nadaljuje, da ne bi bilo samo krivično ne obravnavati nekaterih del in se posvetiti samo nekaterim kakovostnim tekstom, »ampak tudi ne bi koristilo razčiščevanju estetske problematike«.

Če postaja danes kritika predvsem sito za podeljevalce nagrad, jo je Mejak doživljal s pomembnim poslanstvom. »V povojnih letih je bila namreč pogosta zmeda glede osnovnih estetskih vprašanj, ta vprašanja pa vsekakor najlažje osvetlijo kritične ocene konkretnega literarnega gradiva.« Izpostavi dve težnji, ki ju ima za najznačilnejši karakteristiki povojne literature: »Na eni strani je slovenski pisatelj iskal izvirno vsebino in obliko iz globokega, intimnega doživetja našega konkretnega časa in prostora, na drugi pa se je zadovoljil s takšnimi ali drugačnimi shemami, pogosto importiranimi s te ali druge strani Evrope.« Strnjeno sta bili po Mejaku dve tendenci povojne literature, in sicer »izvirna izpoved pomembne človečnosti« in »poenostavljeno pisanje«. S tem se je ukvarjala kritika od 1950 do 1960 in to je bila njena »poglavitna moralna in estetska dolžnost«. Opozarjal je, da zgolj dokumentarnost ni dovolj, da je treba gradivo ustvarjalno preoblikovati v umetniško izpoved in da je nezadostno »neinventivno ustavljanje pri že izdelanih formalnih vzorih«.

Kolšek leta 1999 okrca, da »med vsemi literarnoteoretskimi ali esejističnimi spisi v zadnjem desetletju ni mogoče prepoznati enega samega, ki bi bil specialno posvečen načelnim vprašanjem slovenske literarne kritike«. Da je elokventna, ker je ušla teoretskemu nadzoru, na slabšem pa je, po Kolškovem mnenju, le filmska kritika. Po smrti Josipa Vidmarja, poklicnega kritika, ki se je posvetil notranjemu poklicu »intuicije nižje vrste«, kot je umetnost, nastopi smrt normativnosti. Določeno normativnost Kolšek opazi še v 70. in 80. letih, ta izvira iz strukturalističnih estetskih principov, npr. Andrej Inkret, Aleksander Zorn, Denis Poniž. Sicer pa meni, da se je poklic kritika od Vidmarjeve smrti spremenil v nepoklicno dejavnost. Tako Kolšek sklene, da kritika »služi predvsem potrebam žurnalističnih rubrik«, ni pa več »samoiniciativno početje, ki bedi nad obsežno produkcijo in odbira ali zavrača po svoji najgloblji umetniški afiniteti«.

  • Sklep

Uvodoma postavljeno predpostavko bi bilo treba nekoliko zasukati. Namreč že leta 2003 Kolšek pogreša oceno, vrednotenje, odbiranje ter že opaža afirmativnost, impresionizem, generacijskost. Pritrdilno je sklepanje, da se s spremembami v žanru zgodi tudi sprememba poklica kritika. Če se v šestdesetih letih kritik doživlja z moralno in estetsko dolžnostjo, vodilno kritiško ime devetdesetih Peter Kolšek prizna, da so bila »nekatera navdušenja ujetniki preveč sprotne bralske impresije« in pripomni oziroma se izgovori na mehanizem časopisnega obrata, saj sta bili marsikdaj »zbirka prebrana in kritika napisana v eni noči«. Podvomi tudi o logiki recepcijskega užitka, ki ga je izpostavil za pomembnega pri kritiškem početju. Zaradi preveč naključnosti obravnave pesniških del razume izbrane pesniške kritike v Lepi točajki kvečjemu kot gradivo za refleksijo o poeziji na prelomu tisočletja.

Tako lahko sklepamo, ne le da se je spremenil odnos do nagrajevanja kritikov na področju umetnosti od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes in s tem njegova reputacija v družbi, temveč da se je spremenilo tudi samodoživljanje kritika kot osebe. In če se ozrem na obravnavana kritika … Res da je bil Mejak kritik in kasneje urednik in se je tako kritiki lahko predano posvetil, Kolšek pa kulturni novinar, ki je ob vseh drugih novinarskih prispevkih ponoči bral in pisal še pesniške kritike (on že predlaga izraz recenzije), je vendarle pomembnejše lastno dojemanje vloge kritika v družbenih spremembah: bodisi v povojnih letih bodisi v desetletju po osamosvojitvi. Povojna leta so bila čas z mankom literarnokritiškega usmerjanja z vizijo prispevati k nastanku del z večjo umetniško vrednostjo. Desetletje po osamosvojitvi Slovenije pa je bil čas razcveta in ležernosti ter široko demokratičnega sprejemanja »naj cveti sto cvetov«.

Zanimiva je naslomba literarne kritike na teoretski diskurz: v sedemdesetih in osemdesetih na strukturalizem, danes na metode ali usmeritve sodobne literarne interpretacije (teorijo spolne identitete in kvirteorijo ter postklasično teorijo pripovedi in afektivno hermenevtiko …). Vmes, tako se vsaj zdi, pa naslomba na teorijo umanjka, o tem Kolšek kot o pomanjkanju teoretskega nadzora. Pogreši celo teološko literarno kritiko, za katero je predvideval, da se bo v poosamosvojitvenem času razvila. »Ideološko-nazorske razlike v ocenjevanju literarnih del – kljub izrazito drugačni sliki na poosamosvojitveni politični sceni – niso takšne, da bi jih lahko imeli za žarišča antagonističnih ali konkurenčnih kritiških trendov.« O današnjih metodah spopadanja z literarnimi deli Zupan Sosič poudarja opažanje raziskovalcev teorij književnosti, da je v prvi polovici 20. stoletja prevladovala analitično-znanstvena težnja, v drugi polovici pa se je s pojavom poststrukturalizma začel večati vpliv interpretativno-hermenevtičnih teženj. Če je bilo 20. stoletje čas teorije, je 21. stoletje čas interpretacije (Ana Burzyńska in Mihael Pavel Markowski).

Tako se je premislek ob razpisani temi Umetnost kritike 2021 od primarnega naslova »Pisanje kritike je etično dejanje ali moralna in estetska dolžnost kritike« vse bolj prevračal v premislek o hibridizaciji in zato je dobil še dodatek »in/ali Hibridizacija žanra/poklica?«. Naj premislek o tem, kdo je kritik, zaključim anekdotično. Če dandanes izobraženec zgodnje srednje generacije, kamor sodi zdravnik, ne ve za poklic kritika, prepozna pa kritiško držo človeka, in se začudi: »Ali ta poklic obstaja?!« potem je to še eden od mnogih dokazov, da je ugled in pozicija kritika kot poklica omajana in/ali modificirana, celo implementirana v druge poklice na polju književnosti. Kdo je kritik? Pravi kritik? Že Mejak se je spraševal o smislu pisanja ocen beletristike, spraševal se je, če sploh še kdo to bere, želel je prevetriti apatijo in boril se je zoper splošni in osebni defetizem. Po vsem tem – mar lahko sklepamo, da poklic kritika mitiziramo?