Objave

Avtor kot kritik(1) – Marko Pogačar

Objavil: Rok Dežman, 31.1.2022 ob 5:02

Kategorije: Recenzije

Avtorji literarnih besedil, pogovorno znani kot pisatelji, so včasih – na nekaterih literarnih območjih manj pogosto kot na drugih – tudi avtorji (bolj ali manj) kritičnih besedil o delih pisateljskih kolegov. To njihovo vlogo pogovorno označujemo kot vlogo kritika. Če pa domnevamo, da se kot opazovalci zavedamo take dvojne vloge, to njihovo funkcijo pogosto sodimo drugače, kot kadar je določeni posameznik izključno kritik, »neomadeževan« z javno izkazanimi literarnimi ambicijami. Hkrati in nasprotno pa literarno delo avtorja-kritika redkeje preučujemo ali presojamo glede na njegovo vlogo kritika, vsaj v teoriji. Ta tema, pa tudi vsi z njo povezani spori, je stara skoraj toliko kot klasični, »navadni« konflikt med pisateljem in kritikom. V nadaljevanju bom namesto besede pisatelj uporabljal besedo avtor, s katero bom opisoval priznane avtorje literarnih besedil. Pri tem računam na obstoj določenega konsenza znotraj literarnega območja, ki posameznika priznava kot literarnega avtorja ne glede na njegovo vlogo in funkcijo kritika ter ne glede na trenutno razširjenost in dominantnost na področju osebnega simbolnega kapitala v okviru nihanja med vlogama avtorja in kritika. Ta dinamika je seveda vse prej kot nepomembna, ker pa je tudi zelo zapletena in odvisna od mikrokontekstov, jo bom začasno zanemaril na račun širše slike.

Stereotipi so dobro znani, dolgočasni in večinoma netočni. Kritik kot neuspešen, zavisten, neizpolnjen avtor in tako naprej in naprej, od govoric v viktorijanskih salonih do naslovnic revije New Yorker. Le da v tem primeru, ko je subjekt »uradno« v dvojni vlogi, postanejo malce zapletenejši. Če avtor-kritik kot avtor ni zares uspešen, se (na »dobri stari« način) očitno maščuje uspešnejšim kolegom. Če pa je dejansko dodobra uveljavljen, gre gotovo predvsem za voljo do moči, zaroto proti kolegom in branjenje teritorija; za to, da ostane na vrhu ali se prek trupel povzpne še više, pri tem pa krvoločno trga besedila, ki ogrožajo njegov položaj. Ti stereotipi nikakor niso omejeni na določeno kulturo, kontekst, jezik ali literarno območje. Opažamo jih skoraj kot nekakšne transkulturne konstante pretirano poenostavljene, domačijske sociologije literature. Ki pa vsekakor spada tudi na področje tistih, ki se z literaturo ukvarjajo poklicno.

Položaj je najbrž nekoliko specifičen, kadar nanj naletimo v tako imenovanih majhnih literaturah, literaturah »majhnih jezikov« ali, veliko natančneje, na majhnih literarnih območjih (kot jih opisujemo v tradiciji Pierra Bourdieuja). Kot »majhna« opisujem literarna območja, na katerih akterji in protagonisti poklicne (pogosto pa tudi veliko manj ekskluzivne, daleč od poklicne) sfere vedo drug za drugega, so bolj ali manj obveščeni in seznanjeni z delom drug drugega in njegovo javno percepcijo, pogosto pa se tudi dejansko osebno poznajo. Najbolj radikalno se to kaže na področju, ki ga v prevladujočem smislu uokvirja »majhen jezik«, kar se dodatno okrepi v okviru neodvisne države in mreže njenih institucij. Dinamike različnih scen, skupin in miljejev na velikih, nacionalnih ali nadnacionalnih literarnih območjih imajo marsikaj skupnega, se pa razlikujejo po okusu in obsegu.

Skoraj idealen primer je tako imenovano postjugoslovansko literarno območje oziroma območja. Območje, ki je bilo nekoč v veliki meri dokaj poenoteno, so iz znanih političnih razlogov nasilno razkosali, z vrha pa so si močno prizadevali, da bi ostalo razdeljeno. Če preskočimo vse (vse prej kot nepomembne) podrobnosti: poleg neuradnega, notranje dinamičnega in zgodovinsko zapletenega ter institucionalno nepodprtega (pogosto pa tudi neposredno ali posredno sabotiranega) splošnega postjugoslovanskega literarnega območja smo zdaj priča nacionalnim literaturam sedmih neodvisnih držav, od katerih so štiri pisane v istem policentričnem jeziku s štirimi različnimi, etnično-nacionalno izpeljanimi imeni. Vseh sedem izpolnjuje vse pogoje za »majhno literarno območje«, včasih v skoraj incestuozni meri. Ta kontekstualna, strukturna in čisto ekonomska povezava svoje protagoniste – da bi kot profesionalci preživeli znotraj meja območja – sili v hkratno prevzemanje mnogih različnih vlog in poklicnih identitet v različnih kombinacijah. Lahko so avtorji, kritiki, založniki, prevajalci, profesorji literature in jezika, uredniki, lektorji, novinarji, člani žirij, moderatorji in promotorji, organizatorji sejmov in festivalov, distributerji, knjižničarji, knjigarnarji, člani literarnih odborov, svetov in upravnih organov vse do najvišjih ravni lokalne ali državne politike in tako naprej. Število vlog, funkcij in položajev, ki jih ima en sam posameznik, pa tudi število posameznikov na tem območju, ki so hkrati v štirih, petih ali več vlogah, je v danem okviru neznansko veliko. Če sploh ne omenjamo njihovih osebnih odnosov – so prijatelji, sovražniki, poslovni in spolni partnerji, sorodniki, zakonci, drug od drugega strukturno oziroma ekonomsko odvisni, politični somišljeniki ali ostri nasprotniki in tako naprej. Povedati moram, da kot človek, ki se poklicno ukvarja z literaturo in prihaja s postjugoslovanskega območja, tudi sam popolnoma spadam v opisani okvir.

K temu, da se postjugoslovanski avtorji z literarno kritiko ukvarjajo v veliko večji meri kot na primer njihovi anglofonski kolegi, pripomore še ena kontekstualna značilnost. Poleg tega, da jih v to silijo ekonomski in zgodovinski razlogi, so pogosto (precej dobro) formalno izobraženi na področju literarne teorije in zgodovine in/ali jezikov. Velik delež tistih, ki so dejavni na teh področjih, je preprosto obširno študiralo književnost in ima ustrezne nazive, doktorate in podobno. Naključno pregledovanje seznama, kdo je kdo v sodobnih postjugoslovanskih literaturah, pogosto spominja na listanje letopisa diplomantov primerjalne književnosti, svetovne književnosti in hrvaškega/srbskega/slovenskega itd. jezika in književnosti. Ker študij kreativnega pisanja in magistrski programi umetnosti na splošno na akademski ravni praktično ne obstajajo, se prihodnji avtorji posvetijo bolj strokovnemu študiju, kar pomeni, da preprosto uresničujejo izčrpne poklicne kompetence. Seveda na delu svojih (kot smo že videli, navadno zelo tesno povezanih) kolegov.

S tem seveda v resnici ne pojasnimo dejstva, da na referenčnih literarnih območjih praktično ni vidnih kritikov, ki niso avtorji tudi sami. Nobene Michiko Kakutani, nobenega Reich-Ranickega. Dejstvo, da take osebe ni, je po drugi strani najverjetneje posledica tega, da se dejavni kritiki iz ekonomske nuje posvečajo več področjem, pa tudi splošnega nezaupanja v sam koncept avtorja kot kritika. Ki seveda prihaja od peščice avtorjev, ki niso tudi kritiki. Če hočemo biti popolnoma pošteni, je treba poudariti, da na tem področju oziroma teh področjih trenutno ni splošno prepoznavnih, simbolično močnih in vplivnih kritiških figur kot takih, ne glede na njihov avtorski status.[1] Razloge je treba iskati v predvidljivi kombinaciji ekonomskih, demografskih in drugih kontekstualnih elementov, na primer desetletja dolgem propadanju javnih medijev, čisti tabloidnosti rumenega tiska v zasebni lasti, splošni spremembi položaja in stanja Gutenbergove galaksije, spremembi paradigme na področju struktur informacij in znanja, zmožnosti koncentracije in tako naprej. Zdi se, da je družbena konstelacija, ki je lahko proizvedla in ohranjala kritike takega statusa – tako različni osebnosti, kot sta Igor Mandić na eni in Dušan Pirjevec na drugi strani spektra – že davno izginila. Iz razlogov, ki imajo le malo opraviti z literaturo in kulturo, so jo namerno uničili med jugoslovanskimi vojnami in »tranzicijo«, ki je sledila.

Težave, ki se pojavljajo iz opisane konstelacije, so resne in precej očitne ter se jih je težko lotiti. V kombinaciji s splošnim (in pogosto upravičenim) nezaupanjem v namerno spodkopavane institucije, vlogo medijev kot predstavnikov za javnost in na nekaterih referenčnih področjih založniško sceno, ki je popolnoma odvisna od javnih sredstev in državnega proračuna, hkrati pa prisiljena delno igrati po pravilih (v bistvu nevzdržnih) razmer na odprtem trgu ali jih vsaj posnemati, povzročajo strupen, klansko kanaliziran nered na vseh ravneh, kjer si je zaupanje v »neodvisne« kritične figure na splošno težko zamisliti. Če je kritik tudi avtor, smo na robu tega, da vsak objavljen stavek beremo kot napoved vojne. Vojne proti različnim sovražnikom, seveda – kot je znamenito ugotovil Oscar Wilde, se sovražnik skriva v očesu bralca.

Proti takim razmeram se je, česar se popolnoma zavedam, skoraj nemogoče boriti ali jih spreminjati zunaj veliko širšega konteksta, kamor nujno spadajo tudi dramatične spremembe na ravni celotne družbe in njene ekonomske osnove. Kaj naj torej mi, izgubljena vrsta utrujenih avtorjev-kritikov, ki se nas drži stigma čistega socialnega darvinizma, storimo, da si povrnemo zaupanje? Seveda ne da bi zapustili centralno ogrevana stanovanja, zgrajena v času socialistične Jugoslavije, da bi ostali dobro zakoreninjeni na prijetnem območju besedila in zaviti v babičine odeje v roki stiskali skodelico domačega čaja? Ker je obtožba žaljivo banalna, lahko kot odgovor ponudim le enako banalen truizem. Svoje delo ali dela moramo opravljati pošteno. Seveda mislim brutalno, radikalno pošteno do sebe in do drugih. Ni boljšega načina, da si veselo uničiš kariero in srečno živiš do konca dni.

[1] Zadnja generacija mlajših kritikov, ki se je pojavila – to so večinoma pozni milenijci in zgodnji zoomerji, med katerimi opazno prednjačijo novi ženski glasovi – očitno kaže visoko usposobljenost in kritično zavest, ob tem pa se večinoma odreka literarnim ambicijam. Seveda je težko predvideti, kakšne bodo njihove poklicne poti, sploh, ker so proti njim uperjene skoraj vse lastnosti »trdega konteksta« – med katerimi ne smemo zanemariti patriarhalnega okolja.